Cenni etnografici sull'Istria
(...)
V Istri je 160.000 Italijanov, 112.000 Slovanov in 3.000 Romanov.
(…)
Glede Slovanov razlika ni samo v narečjih. Oni, drugačni od Slovanov v sosednjih deželah, so tudi med sabo. Gornja Istra postavljena na mejah Vena, Učke Monte Maggiore in Caldera, ni naseljena vsa z Slovani, ki naj bi zgledali takšni po izvoru in, ki naj bi bili sorodni. Slovani na Krasu Devina in Trsta so malo podobni tistim iz Krasa Pivke Carso di S. Petro,
S. Pietro, ker se je prvotno, pred 1918, Pivka imenoval Šempeter
in večja je razlika med temi in drugimi na Krasu Rašpora, kot tudi med slednjimi in prebivalci skrajnega grebena Julijskih Alp, ki gre v Kvarner. Slovensko je narečje prvih dveh plemen, povečini srbsko serblico je tisto tretjega, z ostanki romanskega jezika lingua romanica; in mešano srbsko in slovensko drugo zadnjega plemena. Vrh tega, način oblačenja, različen, da tudi pade v oči razlika. Kraševci Devina in Trsta se razlikujejo po klobuku, katerega okrajec ni prekomerno širok, valjastega vrha, podobnega tistemu prebivalcev Kranske, po suknjiču na škrice iz platna ali sukna, po hlačnicah do kolen, pogosto iz pelle di dante, po nogavicah večinoma barve bleu in po čevljih kvadrataste konice. Tisti s Pivke že oblačijo surovo sukno kostanjeve barve, imenovan griso, ki je lasten Slovanom dežele; nosijo suknjič brez škric, in visoke škorne tako, da obujejo cela meča. Kratke hlačnice in suknjič so iz enakega griso, in pokrivalo glave se precej razlikuje. Slovani Krasa pri Rašporu imajo na glavi ali čepico iz klobučevine ali klobuk zelo širokega okrajca, z trakom iz žameta okrog ovoja; nosijo površnik ali plašč kot se želi reči, iz kostanjevega griso, brez rokavov, in spodaj drug plašč istega sukna toda z rokavi in dalši; hlačnice so iz belega griso tesni po celi nogi; nogavica se da čez zadnji rob hlačnic in pripne na določne kavelčke; na nogah ne več čevel ampak sandal. Tudi ovratniki, s posebno skrbjo obrobljeni, so posebnost teh prebivalcev. Sosednji Slovani tako z Istre kot drugih dežel jih kličejo Čiči, s zaničevalnim izrazom, ampak to kaže, kot bomo videli, na njihov neslovanski izvor, ampak romanski. Slovani pri Učki si pokrijejo glavo s čepico iz klobučevine; imajo plašč na vrhu bolj postavljen na boke, in z bolj okroglimi škricami; nogavice obrobljene s plavo; čevle in ne sandale; preostalo kot Čiči. Bolj dol ista obleka s plaščem, ampak spodaj telovnik in zapestniki in našivi in ovratnikom, sinje barve. Uporabljati griso in tega ali kostanjevega ali belega in ga nositi s suknjičem ali plaščem, so pomembne šege sodeč po različnosti rodov. Griso je namreč posebej od Slovanov Istre; bele hlačnice so običajne pri srbskih plemenih in pri tistih, ki so se zmešale z njimi; tako namesto suknjiča Srbi uporabljajo suknjo; sandal na koncu Slovenci sovražijo in je gotova sled srbskega rodu. Če gremo potem upoštevat poteze obraza, držo osebe, bomo videli ostale razlike, vidne tudi nevajenemu očesu. Slovenska vrsta se kaže dobro med Slovani Devina in Trsta, ampak ne bolj izrazita in bolj trdna fizionomija, bolj možato in bolj sproščeno gibanje.. Enake slovenske lastnosti tudi med Slovani Pivke, ampak bolj močne postave, strogih obrazov, hoja precej težka. - Toda najbolj značilne poteze imajo tako imenovani Čiči. Med njimi ni več slovanske vrste, ampak resnično romanska; črna polt, živih kreten, pogumnega in vročega duha, odprtega uma in pripravljen, zaupljivega in vedrega vedenja. Bolj spodaj, na zadnji vzhodni meji, vrste se pomešajo, in sedaj vidiš romanske lastnosti, sedaj slovensko-srbske z meje Kranske, sedaj srbsko-ilirske z liburnijskih otokov: sorodni tej zadnji med sabo zaradi določene trdne oglatosti potez. – Na vznožju Krasa imajo stan druga plemena Slovanov. Najbolj številna, ki pride na 29.000, se razprostira na podeželju med Dragonjo in Trstom. Druga, ki šteje 6000, ima stan pri Buzetu, to je v zgornji dolini Mirne; in še ena tretja, okrog 5000, kaj čez, na deželi, ki tone med Učko in hribom Caldera, in ki se čez Rašo spusti v Kvarner. Slovani prve od teh plemen, imenovani Šavrini, mogoče zato, ker njihov rod je z Save, se kažejo kot najstarejši v deželi, po noši ne več povsem izvirne njenemu narodu in po pokvarjenem jeziku, mešana z italijanskimi glasovi in izrazi. Vrsta je povsem slovenska in kaže na rodovno sorodnost z Slovani Furlanije. Imeli so običaj malo nazaj tej Šavrini spustiti na rame zelo dolge lase in nositi na glavi klobuk zelo širokega okrajca; zdaj čepico iz sukna ali kapo iz krzna lisice z določeno bedasto nošo s perjem; telovnik, široke hlačnice, ne zavezane, do kolen; nogavice iz volne ali sukna, nikoli sandali, ampak čevlji z oblo konico. Pri našivih in ostalih okrasih ljubijo tribarvno belo, rdečo in zeleno.
Slovani Buzeščine ja govorijo slovensko, ampak najbolj ostudno med vsemi, posebej pri sklanjanju in spreganju, v pogovoru pri označevanju spola, in z oblikami, ki izražajo celo nasprotje smisla, ki ga želijo predati. Mešajo latinske in italijanske izraze, z naglasi romanskega zvoka. Med njimi se vidijo obrazi neobičajne lepote, ki so zelo podobne italijanskim. Glavo si pokrivajo s čepico s klobučevine ali s stožčasto kapo iz belega sukanca; uporabljajo telovnik iz kostanjevega griso, hlačnice zdaj dolge, zdaj kratke; tu zavezani tam ne, iz istega blaga. Bolj slovenski kot ne, prezirajo sandal; ampak gotovo, kot Čiči, v večjem delu neslovanskega izvora, imajo tudi oni zaničevalno ime, in sicer Fučki Fucki, ljudje, ki bežijo. Tretje pleme, ki se začne od Boljuna, razprostre se širše proti sredi do Pazina in se potegne na desni breg Raše, ima iste mešane lastnosti tiste, ki jo opazimo na zadnjem vzhodnem slemenu naših gora, z razliko, da proti morju, v tistem Labina, srbsko-ilirska vrsta serblico-illirico v Liburniji postane očitnejša. Šege, bolj ali manj izvirne, Jezik, bolj ali manj pokvarjen, in take izrazite razlike pogostokrat celo z vasi v vas, kažejo da ni vse to prebivalstvo slovanskega izvora, niti da je slovansko prišlo sem v istem času, ampak nasprotno v več presledkih, po malem tekom kakega stoletja. V vsakem primeru se grejo tej in tisti iz Buzeščine prištevati, za Šavrini, kot najstarejši Slovani naše dežele. Temu daje vero samo ime Bezjaki Besiachi, ki ga kasneje prispeli dajejo vsem trem tem plemenom, ono velja kot sprideno ljudstvo, ki slabo pozna svoj jezik.
Pravi prehod iz slovenskega rodu v srbskega se najde v deželi bolj južno od Buzeščine in bolj vzhodno od dežele pri Raši; neširok pas dežele, ki zaseda če tako rečemo sredo Istre. Tej Slovani zgledajo bolj srbski kot ne proti Tinjanu, Kringi, Žminu, Sv. Ivancu; mešani, pri Grdoselu, Kršikli, do Boruta, ne daleč od Boljuna. Štejejo okrog 9000, bolj krepki, bolj ponosni kot Bezjaki, in v govorici in ne manj obleki zelo podobni pravemu srbskemu rodu, ki biva po preostalem istrskem podeželju.
Ta istrski rod imenovan od Italijanov rod Vlahov Morlacchi (v številu dobrih 54.000) se razširi v spodnji Istri pod Mirno, zahodno od prej omenjenih plemen. K izvirnim navadam slovansko-srbske družine slavo-serblica, k obleki popolnoma narodni, k čisti govorici, se kaže ona ne stara, ampak nedavne priselitve. Številne delitve bi lahko naredili, s podrobnimi razlikami, ampak ker so te v celoti majhne, se ustavimo, zabeležimo samo, da vaščani Peroja, po nekom šteti za Grke po narodnosti, so Črnogorci vzhodne cerkve in kak ostanek osvojevalcev Uskokov se želi zabeležiti v krajih po Altura in Cavrana med Vodnjanom in Kvarnerjem.
Vlahi (ime, ki se nepravilno daje Italijanov, kolikor tudi Čičem, in skoraj vedno tistim, ki družijo slovensko osnovo z srbsko) se brž ločijo po moški zgradbi, surovih načinov ampak odkritih, po višji čepici iz klobučevine, iz nitk plave barve, ki krasijo tesne hlačnice iz belega grigio. Uporabo dveh suken in sandalov zgleda, da so ga pobrali od njih tista plemena, katerih noše se že dotikajo.
Glede Slovanov, ostane nam še opozoriti na pleme poitalijančenih Slovencev, kateri v številu 15.000 na okoli živijo na deželi med Dragonjo in Mirno. Oni se oblačijo in govorijo italijansko, in njihova slovanščina je pomešana z italijanskimi besedami.
(…)
Videli smo kako so tu dva glavna rodova Slovanov, torej slovenski in srbski, prva gospoduje posebej v zgornji, srednji in nekaterih delih vzhodne Istre; druga po preostalem podeželju Istre: ta bolj številna, bolj izvirna, bolj nedavna in iz plemen, ki se malo razlikujejo; tista starejša, razdeljena, mešana, ni vsa slovanskega izvora. In opazimo take razlike sprva na Krasu Devina in Trsta, potem na tistem Pivke in še bolj na črti, ki iz slemen Vena se ravno dol steza do Kvarnerja. Vidimo potem mešanice slovenskih osnov skoraj osamljene in družene z drugimi romanskimi osnovami na visokem Krasu Rašpora, ampak ki so se razvile širše v sredi polotoka. Slovenski rod se kaže, da se je povečini spustil iz hribov, srbska je prišla k nam z morja; ena in druga večkrat ter ena in druga skoraj tuji drugače Slovanom čez hribe in čez morje.
(...)Prof. Carlo Combi
Prevod po C. Combi: Porta Orientale. Koper, 1890. 284-289.
Ni komentarjev:
Objavite komentar