Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band.

Vorrede.

(...)

V nobenem drugem delu monarhije nimamo glede na delež obsega tako veliko ostankov različnih narodnosti in nians te iste, celo več kot po jeziku, bomo to videli po obleki in navadah, kot na majhnem polotoku Istra, dežele, kjer je najzgodnejša civilizacija v našem delu sveta (Pola je z Adrio najstarejša poznana naselbina v tem samem) prišla v naš čas z najnižjim stanjem civilizacije znotraj kraljestva na roki. Toda ne samo trinajst etnografskih nians, ki bi jih podpisani tukaj lahko določil – Italijani (neposredni potomci rimskih naseljencev in Benečanov), Romuni Romanen (Wallachen), Albanci, Slovenci (Šavrini, Beržani in Brkini Savriner, Berschaner und Verchiner), Hrvati (prebivalci gora, obale in otokov, Bezjaki in Fućki Beziaken und Fucky), Srbi (Uskoki, Vlahi in Črnogorci Uskoken. Morlaken und Montenegriner) in nedoumljivi Čiči – so tisti, ki povzročijo zadrego pri etnografski predstavitvi, ampak posebej stopitve različnih delov tesno povezanih med seboj, celo protislovna plemena, ki nimajo pisnega jezika in govorijo narečje iz različnih težko razpletljivih sestavin, zato je pogosto težko nekaterim izobraženim ljudem teh plemen določiti kateri knjižni jezik pride bližje njihovemu narečju. Srečamo ne samo pohrvatene, tudi posrbljene Slovence in poslovenjene Hrvate, ampak tudi pohrvatene Vlahe Walachen, dalje poitalijančene Hrvate, ki so deloma celo pozabili svoj materni jezik (na zahodni obali), potem pohrvatene Italijane, kjer je tudi isti primer (v notranjosti), končno mešani ljudje, katerih noša je italijanska, navade slovanske, jezik mešanica srbskih in italijanskih besed. Tu je bilo potrebno najti moža, ki zna eno govorjenih narečij v Istri, ki je obiskal različne kraje polotoka in jih moral razplesti s pazljivo preiskavo etnografsko-jezikovnih mešanic teh skupin.

(...)

Czoernig.

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. VIII, IX.