Die Slaven Istriens
Različna mnenja zgodovinarjev o večini prebivalcev istrskega polotoka so mogoča, kot domačini se navajajo zgodni Kolhi, zgodni Grki, Traki in Kelti, Romani ali Slovani, zdi se nevidnost teh, če slednjo kot tako imenujemo, zasluži največjo vero. Je potem vendar stara, na severovzhodni obali Jadranskega morja priprtega Iliriji Illyrien, domovina slovanskega naroda, ki so že v najstarejših časih, kot sosednja in sorodna Grčija, igrali enako pomembno vlogo. Tudi dejstvo, da so Slovani po večjem delu Istre in gora izključno naseljeni, govori o sedežu njih vseh, in gotovo se lahko hvalijo kot najstarejši znani prebivalci takega obsega. V popolni odsotnosti izvirnih in ohranjenih virov želimo, kljub temu preseči zgodovino predsodkov, s pogledom v sedanjost, z obravnavo istrskih Slovanov, njihovega jezika, načina življenja in značaja, kar se nam zdi veliko bolj privlačno.
Narodni značaj, ki se pri Slovani v patriarhalnem smislu na splošno vedno ohranja, ga pri istrskih Slovanih spet najdemo, in ravno zato, ker se tako bistveno razlikuje od njegovega italijanskega soseda. Navezanost in navade ter način življenja prednikov bi lahko bili, da bi dobili njegovo staro nošo in jezik, ki ga več ali manj čisto govori, odvisni od trgovine z Italijani, ki je bolj ali manj imela vpliv. Vendar, poleg dveh narečij Slovanov Istre, slovenskega slovenischen in ilirskega illyrischen, lahko rečemo, da je razlika tako v noši kot narečju, ki jo vidimo pri istrskih Italijanih celo na najmanjših razdaljah njihovih domov, pri Slovanih tega ne najdemo. Samo primerjajmo italijanske prebivalce Rovina z Slovano-Italijani Slavo-Italianer Vodnjana.
Slovani Istre in Primorja na splošno pripadajo južnoslovanski jezikovni družini, in po njihovih narečnih razlikah se ločijo na Slovence Slovenen in Srbohrvate (Ilire) Serbocroaten (Illyrier). Slovenci naseljujejo kraško območje, okolico Trsta Triest proti Piranu Pirano, s izključitvijo tega mesta kot krajev Milje Muggia (slav. Mile), Koper Capo d'Istria (Koper) skupaj z Izolo Isola in tem pripadajoči zaselki, do reke Dragonje Dragognafluss (slav. Rukava), kjer slednjo od svojih ust gor proti Topolovcu Topolovac, potem po črti med Rakitovcem Rakitovic in Zazidom Zazid, Jelovicami Jelovice in Podgorjem Podgorje, Golcem Golac in Obrovom Obrov, Poljanami Polane in Hrušico, Žejanami Sejane in Pasjakom proti Rupi in Jelšanam do meje Kranske lahko štejemo kot jezikovno mejo med slovenskim in ilirskim narečjem. Slovanski prebivalci med reko Dragonjo in reko Mirno Quietofluss (slav.Mirna) v okraju Buje Bezirke Buje, tako kot v okolici Buzeta Pinguente, so v jeziku prehod k ilirskemu narečju, saj najdemo v njem sestavine obeh narečij, in tudi noša tega področja, pogosto s primesmi obeh med Slovenci in Iliri, kot tudi Italijanov lahko sklepamo. Ker so Slovenci zgoraj omenjenih delov, tistim bližnjega Krasa Karstes in postojnskega okrožja Adelsberger Kreises, tako v jeziku, navadah in obleki precej enaki, in so znani bralcem teh listov, želimo usmeriti našo pozornost k našim srbo-hrvaškim bratom v Istri.
Prebivalci visokega Krasa proti Učki Monte Maggiore (Učka) srednje in spodnje Istre nosijo pečat istega srbo-hrvaškega rodu, tako da so samo po izgovorjavi in obleki opazne manjše razlike. Tako se tisti s področja visokega Krasa, Učke, okolice Pazina Pisino in Labina Albona razlikujejo od tistih z okolice Poreča Parenzo, Sv. Lovreča St. Lorenzo, Rovinskega sela Villa Rovigno (Selo Rovinsko), Kanfanara Canfanaro, Sv. Vinčenata St. Vincenti, Barbane Barbana, Vodnjana Dignano (Vodnjan) in Pule Pola. Tej govorijo najčistejšo ilirščino Illyrisch v Istri, še posebej ženske, otroci in tisti, ki so v majhni trgovini s tistimi kraji, v katerih govorijo italijanščino čez slovan-italijansko slavo-italienisches mešanico. Manjše razlike posameznih krajev v jeziku in delno tudi v obleki bi s podrobno raziskavo dale hvalevredne informacije o kasnejših prilivih slovanskih družin iz sosednjega hrvaškega Primorja in Dalmacije croatischen Küstenlande und Dalmatien, ker vemo, da je bilo v zadnjih preteklih stoletjih več družin premeščenih v Istro in so se nastanile v kraje prizadete od kug in opustošenj, kot se je zgodilo tudi v primeru samih prebivalcev našega pri Vodnjanu postavljenega kraja Peroj. Poimenovanja: »Čiči, Kraševci, Vlahi, Liburni, Japidi, Kraševci« itd. »Čiče, Karster, Morlache, Liburiner, Iapidier, Carsoliner« u. s. w. se nam ne zdijo z etnografskega stališča vredna in raziskave o izvoru teh in njihovega pomena se verjetno komaj splačajo.
Istrski Iliri ljubijo domačo neodvisnost, na kamnatih in sušnih tleh z neizrekljivimi mukami vzbujene sadove varčno porabi. Na skalnatem Krasu pogosto potegnejo sunki vetra, slavna burja Bora, stran tako pridelek kot tanko plast prsti, v zrnju se je našla revna hrana. Istrski Slovani se večinoma posvečajo poljedelstvu ali ovčjereji, in jo sprejmejo, čeprav stiskajoča revščina je njen delež, redko trgovini. Šege in navade svojih očetov sveto ohranja, sledi samo stanju svojih očetov in prednikov, zato je rad tudi obalo priznal pohlepnim in kupčevalskim Italijanom, in večinoma drži zasedeno samo notranjost polotoka. Ljubi živino, posebno ovčerejo, njemu največji zaslužek in priskrbi potrebno obleko. Fant, komaj pobegne z zibelke, je že sposoben črede na paši, in se nauči spreminjanja vremena, toplega in hladnega, vedno izpostavljen lakoti in žeji, trpi največje pomanjkanje. Šibak fant tako umre kmalu v mladosti, medtem ko je boljše grajeni, zdrav, močan in silen, vseh del in težav zmožen. Zato so pretežno velike, silne in moške postave, zelo redko slabotne in šibke.Mož ima obilje moči, zdravja, odpornosti in trajnosti. Uredil je polje in ga obdeluje z trto, koruzo in drugimi polščinami, medtem ko žena skrbi za gospodinstvo, vrti lan in volno, s katerih sta izdelani za uporabo družini potrebni platno in blago, ena groba temno rjava cunja. Večinoma dobro grajena dekleta krasijo poleg njene preproste, v očetovi hiši izdelane obleke, več kot ena pestro obarvana cunja ter kovinski uhani in prstani.
Moralni značaj istrskih Slovanov je bil z strani govorcev javnosti in poročevalcev večinoma ocenjen narobe v njihovi naglici in brezbrižnosti, in so jim tudi ušli, tako kot Slovani na splošno, ni krivda, da so sumljivi, zlobni in zlonamerni. Čeprav se to lahko izkaže pri posameznih, kar mora čuditi, če opaziš v značajskih potezah ljudstva določene lastne. Kakšne izkušnje in poznavanje ljudi, kakšna samostojnost mnenja in presoje potreba, da opišeš značaj ljudstva. Brez predsodkov obravnavajmo ljudi, in samo z najboljšim poznavanjem in prepričanjem izrazimo njegovo presojo.
Istrski Slovan je, ne moreš zanikati, pobožen, bogaboječ, iskren, zvest in gostoljuben. Brez dvoma o resnici Cerkve, ki stoji z njim; vera izpolnjuje njegovo celotno življenje. Prijatelstvo je tako težko prelomleno kot prejeto. Ni lahko iti z njim v tesnejše prijateljsko razmerje, vendar pa je zaprto, tako gorje njim, ki bi pod krinko prijatelstva prelomili zvestobo. Prijatelstvo Slovanov je iskreno, ne zgol po besedah, je zvestoba v prijatelstvu. Glavna vrlina, ki tudi označuje te Slovane, je njihova gostoljubnost, ki jo pokažejo vsakomur. S prijaznim obrazom sprejme gospodar celo tujce in njemu neznance, in mu ne pusti prej zapustiti praga, dokler ni pil vina in okusil kruha. Kruh in vino sta vedno prihranjena za tujca in gospodar doseže prišleke vrčem polnim vina, spije, na vsak dvom o iskrenosti njegovih prepričanj obnašanja, najprej na zdravje prišlekov, potem mu da vrč, tako je brezskrbne in vedre volje. Užaljeno čast cele družine se čuti, če ne vsaj damo vrč k ustnicam in pokusimo kruh. Neškodliva in nedolžna vedrost je, kot nekoč pri Grkih, tudi njihova draga last. Občutke poplavljenega srca lahko prelije v pesem in ples; čistost, iskrenost in toplina občutkov govori sama v njihovi naravni poeziji. Junaška dejanja Kraljoviča Marka Kraljovič Marko se tudi tu opevajo. Njihov ples je to pri Južnih Slovanih tako priljubljeno Kolo, ki ga nekateri pisci opisujejo kot posnetek grškega. Moži, žene in dekleta se vrtijo v krogu in plešejo k zvoku dvojne piščali in piščali z mehom. Spoštovanje izkazuje nadrejenim, posebej duhovščini; vidno veselje ga napolnjuje, ko ti prijazno in v njihovi materinščini odvrne. Rad se potem spusti v daljši pogovor, drži ga v stalnem spominu in pripoveduje z zadovolstvom o svojih, medtem ko ga kliče kot »to je bil naš čovik". To je lepa lastnost v značaju Slovanov, ljubezen do materinščine in vnema za njeno ohranitev. Že misel na upor proti oblastem jih naredi tesnobne, ohranja jih zveste monarhu in s posebnim spoštovanjem govorijo o njem.
Za izobraževanje in duhovni razvoj tega ljudstva je žal še malo narejeno. Duhovščina je na splošno slabo plačana in lahko malo naredi za izobraževanje. Skrajni čas je, da ljudsko izobraževanje prime trdne korenine tudi v tej deželi in vlada bo in mora, da bi pridobila zveste cesarski državi na vzhodni obali Jadranskega morja, slovanski element, ki je v trenutkih razburkanih neviht vedno pričal zvest in vdan državi, se udejstvoval po dejanjih tega prepričanja vrednega vsega priznanja, oživiti z vsemi sredstvi in stremeti h krepitvi. Potem bo istrski Slovan s še večjim veseljem izgovoril njegov najljubši rek: »Dajte Caru, što je Carevo, a što je božje, Bogu. "
Slemenski
Prevod po Slemenski: Die Slaven Istriens. Illyrisches Blatt, 27.11.1849.
Ni komentarjev:
Objavite komentar