Della geografia genetica dell'Istria.
(...)
V nedavnih časih je tržišče Trsta /l'emporio di Trieste/ privleklo iz različnih dežel različna ljudstva /genti/ po jezikih in po narečjih, katera pripisujemo predvsem trem družinam, nemški /Tedesca/, slovanski /Slava/, italijanski /Italiana/ (grška /la Greca/ ni v premočnem številu), ljudstva, ki se še niso zmešala v en sam narod /nazione/ ali jezik, kakorkoli Italiani /gl'italiani/ naj privzamejo beneško narečje /il dialetto veneto/, izvirno od mesta.
Zaradi takšne zgodbe je prišla tolikšna različnost ljudstva /popolo/ kolikšna zaradi ras /razze/, da ni lahka stvar priti do jasnosti, in sami jeziki so se včasih menjali zaradi premoči ali po številu ali po drugem enega izmed rodov /stirpi/, kakorkoli danes je število ljudstva /popolo/ v dveh narodih /nazioni/, to je slovanskem /slava/ in italijanskem /italiana/, približno enako.
Gibanje različnih ras ni prenehalo v deželi, niti se ne bo tako hitro ustavilo; jezik ni zmeraj nedvomnen kriterij za njihovo spoznanje in težko je izreči presojo, ki bi bila gotova. (…) Jezik vere, jezik družbenih pogajanj, ni povsod domači jezik /lingua familiare/ ljudstva, ne učen, ne ljudski.
Soditi rase po telesni zgradbi posameznikov je previsoka stvar našemu umu, zato, da bi poskusili z upanjem gotovega izida; soditi po drugih kriterjih je preveč težavno: (…)
Puščajoč razlike po rasah boljšim in posebnim preučevanjem, se bomo raje premaknili k jezikom, ki se domače /familiarmente/ govorijo v deželi, držeč za edino merilo domačega jezika /lingua familiare/ zaupljivo uporabo, ki jo ima oče do sinov, do žene (, ki je ne moremo razširiti na uporabo, ki bi jo lahko imel obračajoč se k Bogu, ali uporabo, ki se jo ima v hiši Gospoda). Torej se bo reklo o ljudstvu, ki naseljuje deželo Istro, v njeni fizični izoblikovanosti in šteje 234,000 oseb, pri 109,000 govorijo doma slovansko /lo slavo/, 114,000 italijansko /l'italiano/, 10,000 nemško /il tedesco/, 1000 grško /il greco/; izpuščajoč manjše dele drugih jezikov, ki bi bili bolj od prišlekov ali posameznih osebkov.
Od Slovanov /Degli Slavi/ jih 54,000 pripada slovenski družini /alla famiglia slovenza/, katerim pripadajo tudi Krajnci /i carniolini/, razdeljeni v štiri plemena z malo različnosti narečja. Največje šteje 40,000 oseb med Dragonjo /Dragogna/ in Trstom v srednji Istri, in se kličejo /Savrini/ v Istri, želeč, da jih ime kaže izvirajoče iz Save /dalla Sava/, s kakšno verjetnostjo, ne vemo, in ti so najstarejši od priseljenih Slovanov; kar zgleda potrjeno in od izročila in imena /Coper/ [koper], ki dajejo mestu /Capodistria/, katero se je ljudsko klicalo /Capris/ v stoletjih bolj nazaj, prevajajoč v latinščino grško ime Egide /di Egida/, in preden so ji dali Benečani /i veneti/ ime v nadomestilo vzdevka /Giustinopoli/. Okoli tri tisoč bi se lahko reklo Kraševcev /Carsolini/ v zgornji Istri, različnih med sabo in z drugimi bolj po obleki in šegah kot po narečju. Sedem tisoč prebivalcev v zgornji dolini Mirne /Quieto/, v srednji Istri, ki bi se lahko klicali /Pinguentini/ Buzečani, govorijo tudi slovenščino /lo slovenico/, in zgledajo bolj nedavne priselitve na zemlje, ki so bile užitnina mejnega grofa Istre. Šavrini /I Savrini/ se razlikujejo od Buzečanov /dai Pinguentini/ po pričeski in pokrivalu glave; Šavrini so imeli v navadi (in so jo opustili pred kratkim, ne po njihovem umu) dolge lase, kolikor so lahko zrasli, ki so se spustili po ramenih in hrbtu, klobuk na zelo široke krajce tri nog, na zaobljen vrh, z belo, rdeče, zelenimi barvami; Buzečani ali preprosta čepica iz klobučevine, ali bolj pogosto stožčasta kapa z belega sukanca, zaokroženi lasje; zedinjeni obedve plemeni pri nošenju širokih, kratkih hlač, ne zvezanih pri kolenu, nogavic z volne ali sukna, in čevljev.
Preostanek srednje Istre v dolini Pazina /di Pisino/ in Raše /dell'Arsa/, in po okoliških višavah pripada po jeziku ljudstva srbski družini /alla famiglia serblica/, toda samosvojega plemena, ki zgleda postavlja zvezo med čistimi Srbi /i Serbli puri/ in Slovenci /i Slovenzi/, 15,000 po številu, kateri se razlikujejo po sinji barvi, ki jo uporabljajo v zapestnikih in ovratniku, po tesnih hlačah padajočih do gležnja ali malo manj kot noge, toda katere skrajšajo in razširijo, za čevlje, ki so nadomestili sandale in opanke, po črni čepici iz klobučevine, ki jo ohranjajo. In to pleme zgleda privlečeno z dežele mejujoče med Slovenci /Slovenzi/ in Srbi /Serbli/.
Spodnjo Istro zasedajo Srbi /Serbi/, kateri, čeprav privlečeni z različnih pokrajin Dalmacije /di Dalmazia/ ohranjajo pričevanja skupnega izvora v čisti govorici in v obleki, o kateri bomo opomnili tesne hlače, sandali ali opanke, belo, rdeče, zelene barve; in so v številu 55,000, malo med seboj različni. Tisti s Peroja po prepričanju nekoga Grki /greci/ po rodu in jeziku, so srbski Črnogorci /montenegrini serblici/, samo po veri pripadajoči cerkvi vzhoda, ali bolje srbski /alla serblica/. In tej Srbi /serblici/ so vsi nedavne priselitve, to se pravi 15., 16. in 17. stoletja po večkrat, zato ker je Beneška Republika /Repubblica Veneta/ imela Istro za deželo morja (kot jo je v njenem upravnem zemljepisu klicala) in jo je želela narediti podobno Dalmaciji.
/I Daco-romani/ ali /valacchi/ Vlahi vsi poslovanjeni: tisti Krasa Trsta in Rašpora ne ohranjajo nobene sledi njihovega izvora, če ne mogoče v najbolj razvratnih navadah, ki jih Slovani prenašajo; tisti doline Raše v številu 6000-ih komaj ohranjajo znotraj družine romanski jezik /la lingua romanica/, poslovanjeni po preostanku na način, da bo kmalu vsaka romanska sled popolnoma izginila; jezik vere je sedaj za njih samo slovanski /la slava/, zaradi česar se lahko brez dvoma postavijo med Slovane.
Poitalijančenih Slovanov /Di slavi italianizzati/ se šteje okoli 15,000 med Dragonjo in okrog Mirne; osnova njihovega jezika je slovenščina /lo slovenico/, toda tako pomešana z italijanskimi besedami, da bi se lahko vprašali ali so poitalijančeni Slovani /slavi italianizzati/, ali poslovanjeni Italijani /italiani slavizzanti/; spontano sklanjajo po italijansko, in se oblačijo po italijansko, klobuk večinoma slamnat, zavezane hlače, nogavice iz sukanca, čevlji.
Beneško narečje /Il dialetto veneto/ z malo različnosti govorijo pri okoli 72,000-ih; dodatnih 8,000 govori beneško /il veneto/, toda na način in z glasovi, ki namigujejo ali na izvor z drugega rodu ali na slovanski vpliv; v najbolj južni Istri 18,000 oseb govori narečje različno od beneškega, in ki ga ne bi znali postaviti med nobeno izmed danes govorjenih italijanskih narečij; 12,000 pripadajo rovinskemu narečju /dialetto rovignese/, katero skriva starodaven izvor, dragoceno bolj kot se zdi na prvi pogled.
O Italijanih /Degli italiani/ bomo rekli, da slovanščino /lo slavo/ na splošno ne poznajo; Slovani nasprotno govorijo italijanščino /l'italiano/ v srednji in spodnji Istri, večina moških; ne tako vse ženske niti otroci; zato, ker se jezika komaj naučijo prek družbe nepogrešljive v mestih.
Italijani bivajo v krajih, ki so ali so bili obzidani, ali največjih zemljiščih, ljubeč živeti družabno; Slovani nasprotno bivajo na odprtem podeželju, ali manjših zemljiščih, nagnjeni živeti v razpršenih stanovih.
Ime Istre ne kaže na deželo zasedeno od ljudstva, ki govori en sam jezik; /istriano/ Istran ne pomeni nič več kot prebivalca tiste dežele, ki jo je Bog oblikoval ali razločil; pa bodisi beneške /linguaggio veneto/, ali druge italske /italico/ govorice, bodisi krajnske /linguaggio carniolico/ ali nemške /tedesco/ govorice, srbske /serblico/ ali vlaške /valacco/, poslovanjeni /slavizzanti/ ali poitalijančeni /italianizzanti/, vse združuje ena sveta vez, ki se rojeva iz družbe življenja na skupni zemlji, iz dolga ljubeznivosti in milosti domovine.
Prevod po Pietro Kandler: Della geografia genetica dell'Istria. L'Istria, 7.3.1846.
