L'Istria, 7.3.1846.

Della geografia genetica dell'Istria.

(...)

V nedavnih časih je tržišče Trsta /l'emporio di Trieste/ privleklo iz različnih dežel različna ljudstva /genti/ po jezikih in po narečjih, katera pripisujemo predvsem trem družinam, nemški /Tedesca/, slovanski /Slava/, italijanski /Italiana/ (grška /la Greca/ ni v premočnem številu), ljudstva, ki se še niso zmešala v en sam narod /nazione/ ali jezik, kakorkoli Italiani /gl'italiani/ naj privzamejo beneško narečje /il dialetto veneto/, izvirno od mesta.

Zaradi takšne zgodbe je prišla tolikšna različnost ljudstva /popolo/ kolikšna zaradi ras /razze/, da ni lahka stvar priti do jasnosti, in sami jeziki so se včasih menjali zaradi premoči ali po številu ali po drugem enega izmed rodov /stirpi/, kakorkoli danes je število ljudstva /popolo/ v dveh narodih /nazioni/, to je slovanskem /slava/ in italijanskem /italiana/, približno enako.

Gibanje različnih ras ni prenehalo v deželi, niti se ne bo tako hitro ustavilo; jezik ni zmeraj nedvomnen kriterij za njihovo spoznanje in težko je izreči presojo, ki bi bila gotova. (…) Jezik vere, jezik družbenih pogajanj, ni povsod domači jezik /lingua familiare/ ljudstva, ne učen, ne ljudski.

Soditi rase po telesni zgradbi posameznikov je previsoka stvar našemu umu, zato, da bi poskusili z upanjem gotovega izida; soditi po drugih kriterjih je preveč težavno: (…)

Puščajoč razlike po rasah boljšim in posebnim preučevanjem, se bomo raje premaknili k jezikom, ki se domače /familiarmente/ govorijo v deželi, držeč za edino merilo domačega jezika /lingua familiare/ zaupljivo uporabo, ki jo ima oče do sinov, do žene (, ki je ne moremo razširiti na uporabo, ki bi jo lahko imel obračajoč se k Bogu, ali uporabo, ki se jo ima v hiši Gospoda). Torej se bo reklo o ljudstvu, ki naseljuje deželo Istro, v njeni fizični izoblikovanosti in šteje 234,000 oseb, pri 109,000 govorijo doma slovansko /lo slavo/, 114,000 italijansko /l'italiano/, 10,000 nemško /il tedesco/, 1000 grško /il greco/; izpuščajoč manjše dele drugih jezikov, ki bi bili bolj od prišlekov ali posameznih osebkov.

Od Slovanov /Degli Slavi/ jih 54,000 pripada slovenski družini /alla famiglia slovenza/, katerim pripadajo tudi Krajnci /i carniolini/, razdeljeni v štiri plemena z malo različnosti narečja. Največje šteje 40,000 oseb med Dragonjo /Dragogna/ in Trstom v srednji Istri, in se kličejo /Savrini/ v Istri, želeč, da jih ime kaže izvirajoče iz Save /dalla Sava/, s kakšno verjetnostjo, ne vemo, in ti so najstarejši od priseljenih Slovanov; kar zgleda potrjeno in od izročila in imena /Coper/ [koper], ki dajejo mestu /Capodistria/, katero se je ljudsko klicalo /Capris/ v stoletjih bolj nazaj, prevajajoč v latinščino grško ime Egide /di Egida/, in preden so ji dali Benečani /i veneti/ ime v nadomestilo vzdevka /Giustinopoli/. Okoli tri tisoč bi se lahko reklo Kraševcev /Carsolini/ v zgornji Istri, različnih med sabo in z drugimi bolj po obleki in šegah kot po narečju. Sedem tisoč prebivalcev v zgornji dolini Mirne /Quieto/, v srednji Istri, ki bi se lahko klicali /Pinguentini/ Buzečani, govorijo tudi slovenščino /lo slovenico/, in zgledajo bolj nedavne priselitve na zemlje, ki so bile užitnina mejnega grofa Istre. Šavrini /I Savrini/ se razlikujejo od Buzečanov /dai Pinguentini/ po pričeski in pokrivalu glave; Šavrini so imeli v navadi (in so jo opustili pred kratkim, ne po njihovem umu) dolge lase, kolikor so lahko zrasli, ki so se spustili po ramenih in hrbtu, klobuk na zelo široke krajce tri nog, na zaobljen vrh, z belo, rdeče, zelenimi barvami; Buzečani ali preprosta čepica iz klobučevine, ali bolj pogosto stožčasta kapa z belega sukanca, zaokroženi lasje; zedinjeni obedve plemeni pri nošenju širokih, kratkih hlač, ne zvezanih pri kolenu, nogavic z volne ali sukna, in čevljev.

Preostanek srednje Istre v dolini Pazina /di Pisino/ in Raše /dell'Arsa/, in po okoliških višavah pripada po jeziku ljudstva srbski družini /alla famiglia serblica/, toda samosvojega plemena, ki zgleda postavlja zvezo med čistimi Srbi /i Serbli puri/ in Slovenci /i Slovenzi/, 15,000 po številu, kateri se razlikujejo po sinji barvi, ki jo uporabljajo v zapestnikih in ovratniku, po tesnih hlačah padajočih do gležnja ali malo manj kot noge, toda katere skrajšajo in razširijo, za čevlje, ki so nadomestili sandale in opanke, po črni čepici iz klobučevine, ki jo ohranjajo. In to pleme zgleda privlečeno z dežele mejujoče med Slovenci /Slovenzi/ in Srbi /Serbli/.

Spodnjo Istro zasedajo Srbi /Serbi/, kateri, čeprav privlečeni z različnih pokrajin Dalmacije /di Dalmazia/ ohranjajo pričevanja skupnega izvora v čisti govorici in v obleki, o kateri bomo opomnili tesne hlače, sandali ali opanke, belo, rdeče, zelene barve; in so v številu 55,000, malo med seboj različni. Tisti s Peroja po prepričanju nekoga Grki /greci/ po rodu in jeziku, so srbski Črnogorci /montenegrini serblici/, samo po veri pripadajoči cerkvi vzhoda, ali bolje srbski /alla serblica/. In tej Srbi /serblici/ so vsi nedavne priselitve, to se pravi 15., 16. in 17. stoletja po večkrat, zato ker je Beneška Republika /Repubblica Veneta/ imela Istro za deželo morja (kot jo je v njenem upravnem zemljepisu klicala) in jo je želela narediti podobno Dalmaciji.

/I Daco-romani/ ali /valacchi/ Vlahi vsi poslovanjeni: tisti Krasa Trsta in Rašpora ne ohranjajo nobene sledi njihovega izvora, če ne mogoče v najbolj razvratnih navadah, ki jih Slovani prenašajo; tisti doline Raše v številu 6000-ih komaj ohranjajo znotraj družine romanski jezik /la lingua romanica/, poslovanjeni po preostanku na način, da bo kmalu vsaka romanska sled popolnoma izginila; jezik vere je sedaj za njih samo slovanski /la slava/, zaradi česar se lahko brez dvoma postavijo med Slovane.

Poitalijančenih Slovanov /Di slavi italianizzati/ se šteje okoli 15,000 med Dragonjo in okrog Mirne; osnova njihovega jezika je slovenščina /lo slovenico/, toda tako pomešana z italijanskimi besedami, da bi se lahko vprašali ali so poitalijančeni Slovani /slavi italianizzati/, ali poslovanjeni Italijani /italiani slavizzanti/; spontano sklanjajo po italijansko, in se oblačijo po italijansko, klobuk večinoma slamnat, zavezane hlače, nogavice iz sukanca, čevlji.

Beneško narečje /Il dialetto veneto/ z malo različnosti govorijo pri okoli 72,000-ih; dodatnih 8,000 govori beneško /il veneto/, toda na način in z glasovi, ki namigujejo ali na izvor z drugega rodu ali na slovanski vpliv; v najbolj južni Istri 18,000 oseb govori narečje različno od beneškega, in ki ga ne bi znali postaviti med nobeno izmed danes govorjenih italijanskih narečij; 12,000 pripadajo rovinskemu narečju /dialetto rovignese/, katero skriva starodaven izvor, dragoceno bolj kot se zdi na prvi pogled.

O Italijanih /Degli italiani/ bomo rekli, da slovanščino /lo slavo/ na splošno ne poznajo; Slovani nasprotno govorijo italijanščino /l'italiano/ v srednji in spodnji Istri, večina moških; ne tako vse ženske niti otroci; zato, ker se jezika komaj naučijo prek družbe nepogrešljive v mestih.

Italijani bivajo v krajih, ki so ali so bili obzidani, ali največjih zemljiščih, ljubeč živeti družabno; Slovani nasprotno bivajo na odprtem podeželju, ali manjših zemljiščih, nagnjeni živeti v razpršenih stanovih.

Ime Istre ne kaže na deželo zasedeno od ljudstva, ki govori en sam jezik; /istriano/ Istran ne pomeni nič več kot prebivalca tiste dežele, ki jo je Bog oblikoval ali razločil; pa bodisi beneške /linguaggio veneto/, ali druge italske /italico/ govorice, bodisi krajnske /linguaggio carniolico/ ali nemške /tedesco/ govorice, srbske /serblico/ ali vlaške /valacco/, poslovanjeni /slavizzanti/ ali poitalijančeni /italianizzanti/, vse združuje ena sveta vez, ki se rojeva iz družbe življenja na skupni zemlji, iz dolga ljubeznivosti in milosti domovine.

Prevod po Pietro Kandler: Della geografia genetica dell'Istria. L'Istria, 7.3.1846.

Geografia dell'Istria

POGLAVJE IV.

Narodopis.

Nobena druga dežela avstro-ogrskega cesarstva ne ponuja na tako majhnem prostoru prebivalstvo sestavljeno z rodov tako različnih med sabo po jeziku, po izvoru, po običajih in po navadah, kot Istra. Ta dežela je sedaj naseljena z Italijani Italiani in Slovani Slavi. Italijani, v številu čez 100.000, držijo pristanišča, mesta, trge in vsako večjo pokrajino obale in notranjosti, in tvorijo najbolj izobražen in podjeten razred dežele. Slovani, okoli 155.000, ne pripadajo eni sami družini, ampak so izšli iz različnih plemen, ki so 800 po. Kr. naprej, v različnih obdobjih, prišli bivati v deželo. Zelo verjetno, da so samo tisti okoli Labina zasedli istrsko ozemlje z zavojevanjem; medtem ko so ostala plemena bila pripeljana v različnih časih za koloniziranje dežele. Ohranili so se razdeljeni med seboj po šegah, navadah, oblekah in veliki različnosti narečij: - razdeljenost povečana zaradi škodljive navade ne sklepanja poroke razen z ljudmi istega skupnega rodu in iste vasi.

Vsi Slovani Istre pripadajo skupini južnih Slovanov, to je rodovom slovenskemu slovena, hrvaškemu croata in srbskemu serbica. Slovenski se posebej nahaja v zgornji Istri, to je v vsem sodnem okraju Koper Capodistria in v nekaterih vaseh okraja Piran Pirano in Buzeta Pinguente; hrvaški čisti, ali mešan z slovenskim ali srbskim, v preostanku okraja Buzet, v delu okrajev Motovun Montona, Pazin Pisino in Labin Albona in na otokih Kvarnerja Quarnero; srbski v preostalem istrskem podeželju, bolj strnjen kot ostala dva, bolj nedaven in s plemen malo različnih med seboj.

I. K slovenskemu rodu stirpe slovena pripadajo:

a) Berchini [berkini] – po nekaterih iz verh cima/vrh ali vetta/vrh; torej verchini [verkini] »prebivalci gora«: po drugih spačenje od Ocrini – živijo med Kransko Carniola in cesto, ki s Trsta Trieste vodi na Reko Fiume.

b) Savrini [savrini] – ali spačenje od subocrini, ali z Savra ( pri izvirih Save), s koder pravijo naj bi prišli - živijo med Krasom Vena in Dragonjo Dragogna v okrožjih Trst, Koper in Piran, in zgledajo biti prvi med Slovani, ki so se priselili v deželo. Kličejo jih tudi Bresani [bresani], t.j. gorjani, mogoče skrajšano od Pod-Bresani pod-gorjani, kar bi ustrezalo Subocrini. So del rodu, ki drži kos Goriške Goriziano, Kransko Carniola in kos Koroške Carinzia in Štajerske Stiria. Ugoden vpliv, ki nanje izvaja bližina Trsta, Kopra in Pirana, in lahka prodaja vsega njihovega blaga, jih napravlja vedno bolj dejavne in vešče pri obdelovanju tal.

II. K hrvaškemu rodu stirpe croata mešanem z slovenskim slovena (slovensko-hrvaški) (Sloveno-Croata) pripadajo:

a) Slovani Buzeščine Slavi del Pinguentino– mogoče sorodni Šavrinom Savrini – živijo okoli zgornje Mirne Quieto nad Sovinjakom Sovignacco, in govorijo hrvaško narečje z nekaj slovenskega odtenka, z mnogo italijanskimi besedami in mnogoterimi slovničnimi napakami. Nosijo koničaste čepice iz belega sukna. Fizionomija in izgovorjava namigujejo k mešanemu rodu. Od ostalih Slovanov so vzdevani Fucki, mogoče z romanskim korenom »fuggi«.

III. K hrvaškemu rodu stirpe croata mešanem delno z srbskim serbica (srbsko-hrvaški) (Serbo-Croata) pripadajo:

a) Slovani med Dragonjo in Mirno Slavi fra la Dragogna ed il Quieto, to je mešano prebivalstvo Hrvatov Croati, Srbov Serbi in Albancev Albanesi (tej zadnji pripeljani v 16. in 17. stoletju), mešano tudi z italijansko osnovo.

b) Liburni kateri z vzhodnega pobočja Učke M. Maggiore se raztezajo do Reke in do podnožja območja Čičev Cicci. Tvorijo precej delavno prebivalstvo, ki je znalo z vztrajnostjo napraviti suho in kamnito zemljišče pridelovalno. Tej Slovani so sprva segali do Učke: potem malo po malem so prišli kolonizirati tudi kos okraja Pazin, kjer so se, okoli jedra čistih Hrvatov, zaradi kasnejših priseljevan tako raztegnili Srbo-Hrvati Serbo-Croati.

Šavrini, Fućki in tej Hrvati okraja Pazin, so klicani od kasneje prispelih Slovanov z imenom Besiachi [besiaki] »jecljajoči ali neumni« skoraj nevedni lastnega jezika.

c) Slovani Labinščine in doline Raše Slavi dell'Albonese e della Valdarsa, prišli iz Dalmacije Dalmazia.

d) Cicci Čiči – ali s ciccia [čiča], kar po vlaško vallaco pomeni bratranec, ime s katerim se kličejo med seboj, ali od pogoste rabe črke č izgovorjene zveneče – od katerih en del govori srbsko, drugi bolj na vzhod hrvaško, so mešanica Srbov in Hrvatov. To gorsko ljudstvo se loči od ostalega prebivalstva okoli po vrsti, ki spominja romansko, po ognjevitem značaju, po bistrem in urnem umu, po živahnih držah in gibih, vrline svojevrstne ljudem romanske krvi. Ti znaki, ki ji vidijo obzirno vsa slovanska plemena njim mejujoča kot drugačno in ničevo ljudstvo njim, in bolj kot vse romanski ali vlaški govor, ki so ga govorili dve stoletji nazaj, in ga govorijo še v nekaterih njihovih vaseh ( n. pr. Žejane Sejane blizu Učke), so po mnenju mnogih romanskega izvora.

e) Območje vzhodno od Čičev territorio ad oriente dei Cicci, kateri, ločen od teh s cesto, ki s Podgrada Castelnuovo gre v Lipo Lippa, se razteta do meja Kranske. Tej Srbo-Hrvati Serbo-Croati so mešani z Slovenci Sloveni.

d) Večji del slovanskega prebivalstva kvarnerskih otokov, katero zgleda precej mešanica raznih rodov, ki so se malo po malo spojila v hrvaškega. V kaki vasi (kot v Poljica Poglizza in Baška Besca) se je govorilo do par desetletij romansko Romanico, zdaj povsem izginulo.

IV. K srbskemu rodu stirpe serbica pripadajo:

Okoli 60.000 Srbov, imenovani po Italijani Morlacchi, kateri so bili pripeljani z Dalmacije Dalmazia in Hercegovine Erzegovina v 16. in 17. stoletju, in naseljujejo pokrajine spodnje Istre med Mirno in Rašo, mešani med Porečom Parenzo in Vrsarjem Orsera z poslovanjenimi Šiptarji Schipetari slavizati. Tej Srbi se nahajajo na najnižji stopnji obdelave, so nesposobni dela, maščevalni in roparski. Dolge in ozke hlače, ter sandali jih ločijo od Slovencev, ki nosijo široke, kratke in ne zavezane hlače, in čevlje.

V. Poleg tega so v Istri:

a) Okoli 250 Črnogorcev Montenegrini, ki pripadajo vzhodni Cerkvi, živijo v Peroju Peroi blizu Vodnjana Dignano, in so bili uvoženi 1657. od beneške republike.

b) V dolini zgornje Raše 3000 Romanov Romanici – klicani Vlahi od ostalih Slovanov, in od Italijanov Ciribiri ali Ciciliani, zadnji ostanek stare rimske kolonizacije, kateri uporabljajo v svojem družinskem jeziku pokvarjeno latinščino kot Vlahi Vallachi donavskih kneževin; dve stoletji nazaj precej bolj razširjen jezik v dolini Raše, in govorjen tudi od Čičev.

Prevod po Bernardo Benussi: Geografia dell'Istria. Trst, 1877. 56 - 59.

Kratek Slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva ... .

NARODOPIS.

(…)

in se pri Štivani blizo Divina z morskim obrežjem sprime. Zdaj je kraj morja naravna meja do Perana, izuzemši samo mesta: Trst, Mile, Kopar, Izla (Otok) in Peran. Na tem poti, kakor je tu popisan, sta si slovenski in italijanski (laški) jezik soseda.

Pri Peranu se začne meja slovenskega in hervaškega narečja, in se vleče skoz dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolovac in Sočerg, potem med Rakitovičem in Zažidom, Jelovicami in Podgorjem, Golacom in Obrovom, Polanami in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s krajnsko deželno mejo združi,

(…)

Ako pa politično razkrnjenje Slovencev v misel vzamemo, jih štejemo

(…)

V Primorju (Terst in Istria) ……………………………………….. 72.000

(…)

V Terstu (60.000 prebivavci) se posebno laško govori in število Italijanov prevaguje; ker pa v obmestju (z 33,444 stanovavci) sami Slovenci prebivajo, in v mestu dosti slovenskih poslov, delavcov, kupčevavcov in vrednikov živi, se sme reči, da je obilna tretjina prebivavcov Tržaškega mesta in okolice slovenskega rodu. Nasproti so mesta Kopar, Mile, Izla, Peran, če-ravno obdane s slovenskimi občinami, izuzemši malo oseb, bistveno italijanske;

(…)

Sklenivši moramo tudi od Istrije in Kvarnarskih otokov, kot delov našega zemljevida, kai omeniti. Na istrijanskem pol-otoku stanujejo na južni strani unstran slovenske meje Slovani hervaškega rodu (120,000 duš), kterih jezik, noša in šege, se od bližnih slovenskih le malo ločijo. Kar jih je v okrajih Poreč, Rovinj in Vodnjan, govore bolj kakor Dalmatinci, prebivavci okrajev Pazin, Labino, Matavun in Volovsko pa enako Hervatom okoli Reke. V mestih na kraju morja, namreč v Rovinju, Poreču, Novem gradu, v Puli, Umagu, kakor tudi v Vodnjanu in deloma v Matavunu in v Buljah žive Italijani. Tudi v ostalih mestih je nekoliko Lahov, in gosposke osebe in nektere rodovine talijanski razumijo in govore, teh pa tukej ko laških prebivavcov šteti ne moremo, ker je narodni jezik slovanski; - hervaško se pridiguje, in le malokterkrat se laška pridiga v Labinu, Paznu in Buzetu sliši. V Peroji blizu Vodnjana živi blizu 400 Serbov pravoslavne vere in v selih pod Učko lezečih: Sušnjevica, Posert, Nova Vas, Gradinje, Berdo, Letaj in v Munah v novograškem okraju stanujejo tako imenovani »Čiribiri«, kteri sami sebi pravijo »Rimljani« in sosebni romanski jezik govore v kterem so tudi hervaške besede. Jih je blizo 2000 duš, vsi pa znajo tudi hervaško, in po hervaško se jim pridiguje.

Otoci Kerk, Cres, in Losinj (32.667 duš) imajo samo slovanske prebivavce, in čeravno se po mestih dosti po laški govori, so vendar mestjani po rojstvu Hervati, ker njih materni jezik in poduk v cerkvi in šoli je hervaški.

Peter Kozler: Kratek Slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev, itd. Dunaj 1854. XVII-XXIV.

Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Kustenland.

Der Literatur in Triest und Istrien.

Slavische Sprache und Literatur.

Istra pripada, tako majhna kot je, v etnografskem smislu k najzanimivejšim deželam avstro-ogrske monarhije. Posamezni deli dveh slovanskih in romanskih rodov naseljujejo deželo, kot jih je močna sila toka ljudi, v prejšnjih stoletjih splavila s polotoka in je delno na istega prilila, naložila drugega ob drugem ali zmešano porinila. Odločno večino prebivalstva Istre tvorijo Slovani Slaven. Srbo-Hrvati Serbo-Kroaten in Slovenci Slovenen. Slednji živijo v okraju Koper Bezirk Capodistria in severozahodnem delu okraja Volosko Bezirkes Volosca; Hrvati Kroaten držijo preostali del okraja Volosko, majhen del okraja Koper in največji del okraja Pazin Bezirkes Mitterburg, tako kot zasedajo otok Krk Insel Veglia, tvorijo v preostalih okrajih skoraj izključno deželno prebivalstvo, dosegajoč na zahodu, jugu in vzhodu polotoka morje, stalno naseljeni so tudi na otokih Cres, Lošin, Unije in Sušak Cherso, Lussin, Unie und Sansego in imajo proti jugu na otoku Sv. Peter St. Pietro dei Rembi njihovo skrajno vejo.

Kakor je pri dveh tako sorodnih sosednih rodovih, med katerima poteka stalna izmenjava prometa, običajno, med Hrvati in Slovenci ne obstaja nobena ostro začrtana jezikovna meja, ampak prehod z ene govorice v drugo je tako neopazen, da Slovenec, je pripotoval že daleč med Hrvate, misli, da je udaril njegov zvok doma, samo malo skaljen, ušesom, medtem ko je Hrvat veselo naklonjen, slovenskim vasem, ker on odgovarja v istih hrvaških besedah in rekih, da udarja proti hrvaškemu jezikovnemu območju.

Če hočete zarisati jezikovno mejo med Hrvati in Slovenci, potem je to dovoljeno najbolše narediti s črto, ki poteka vzdolž toka Dragonje do morja in od izvira tega toka po Čičariji do Podgrada Podgrad (Castelnuovo), tako da pade ta kraj še v območje Slovencev. Prebivalstvo, ki živi severno od navedene črte in zaseda deželo do desnega brega Dragonje, pripada slovenskemu, prebivalci levega brega Dragonje in njihovi naprej proti jugu stanujoči sosedi se nasprotno prištevajo hrvaškemu rodu. Slovenci držijo severozahodni, Hrvati severovzhodni, srednji in južni del celine in kvarnerske otoke, tisti živijo torej v sodnem okraju Pirana in Kopra Berichtsbezirk von Pirano und von Capodistria in v severozahodnem delu sodnega okraja Podgrad Berichtsbezirkes Castelnuovo, tej v jugovzhodnem delu navedenega in v vseh ostalih sodnih okrajih. Najjužnejša slovenska naselja so bila Krkavce, Kostabona, Truške, Sočerga, Valmovraza (Movraž), Rakitović, slednji še izven opisane črte, Podgrad (Castelnuovo), Studena gora in Jelšane, Novokračine, Sušak, Zabice, Podgraje. Najsevernejša hrvaška naselja so bila Castelvenere Kaštel, Merišče, Ostruš, Topolovac, Gradinje, Jelovice, Golac, Poljane, Račice, Malobrdce, Rupa, Lisac. Kot je bilo nakazano, je jezik nekaterih teh krajev ene strani zelo podoben tistemu drugih krajev nasprotne strani; mogoče imajo Krkavče na slovenski in Kaštel na hrvaški strani najpodobnejši jezik. - Hrvate delimo, glede na to ali govorijo ča ali što (kaj), po tem so tako imenovani čakavci in štokavci. Istrski Hrvati se prištevajo čakavcem in samo delček hrvaškega prebivalstva okraja Pula in okraja Poreč štokavcem.

Slovani naseljujejo povečini vasi in posamezne zaselke. Samo na vzhodni obali dežele imajo bodisi izključno mesta in trge (Volosca mit Abbazia (Opatija), Lovrana, Mošćenice), kot tudi držijo nekoliko od obale oddaljen Kastav (Castua). V notranjosti dežele imajo hrvaško prebivalstvo trg Canfanaro, na otoku Krk Insel Veglia trg Baška (Besca), Brbenik, Omišalj (Castelmuschio) in Dobrinj (Dobrigno). Na zahodni obali Istre postavljena mesta, kot v Miljah, Kopru, Izoli, Umagu, Novigradu, Poreču, Rovinju, Muggia, Capodistria, Isola, Pirano, Umago, Cittanova, Parenzo, Rovigno kot tudi v nekaterih mestih v notranjosti dežele, kot v Bujah, Motovunu, Vodnjanu, Buzetu, Oprtalju, Buje, Montona, Dignano, Pinguente (Buzet), Portole (Oprtalj), so le v majhnem številu ali sploh nič zastopani. Vendar prebivalcem nekaterih omenjenih mest ni tuja hrvaščina Kroatische, oziroma slovenščina Slovenische, po drugi strani slišani v večini italijanskih mest jezikovnega območja z mestnim območjem. V Labinu Albona (Labin) in njegovih predmestjih živijo Hrvati že v pomembnem številu; v Puli Pola je doseglo število istih malodane četrtino celotnega prebivalstva. V Pazinu Mitterburg, Cresu Cherso (Cres), Velem Lošinu Lussingrande (Velo selo), Malem Lošinu Lussinpiccolo (Malo selo) tvorijo večino prebivalcev.

(...)

Prevod po Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Kustenland. (Gorz, Gradiska, Triest und Istrien.) Wien 1891. 231- 233.

Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis.

Zemljepisni del.

(...)

3. Prebivalci

(...)

Kljubu temu mora nepristranski opazovalec priznati, da beneški Slovenci dan za dnevom pešajo in se izgubljajo. »Med prvimi uzroki je ta, da premalo občujejo z avstrijskimi Slovenci, a da so nasprotno v vedni dotiki s tujim življem, brez katerega jim ni moč lahko živeti. Čedad, Videm, Tarčent in drugi laški trgi so vedno polni Slovencev (posebno Čedad ob četrtkih in sobotah), in to zaradi kupčije ter drugih vsakojakih poslov in potreb. V tem občevanju se rabi samo furlanščina, ker Lah ni skoro nikoli slovenščine zmožen, pa saj je tudi ne potrebuje, ker se Slovenec prav lahko in spretno privadi furlanščini, a [I]italijanščini še bolje, nego Furlani sami[/I]. Vsa Beneška Slovenija visi na italijansko stran: vode teko v Italijo, vse ceste vodijo med Lahe, javne koristi jo vlečejo k Italiji, a občevanje z ostalimi Slovenci je večinama zneroke. In beneški Slovenci niti med seboj ne občujejo: šenpeterski ne s tarčinskimi, in ti zopet ne z Rezjani, ker jih nič skupaj ne veže in se celo v narečju znatno razločujejo.«

»Vendar so te razmere tako stare, kakor so stari Slovenci na Beneškem, in vse to bi jih ne poitalijančilo tako lahko, da se ni vlada poprijela drugega sredstva. Sedaj vsiljujejo italijanščino mlademu zarodu po šolah, katerih je vlada povsodi dosti odprla, l. 1897 še celo v pogorski vasici Črni vrh. Učni jezik, knjige in večinoma tudi učitelji in učiteljice: vse skupaj je italijansko; slovenščina (kakor tudi furlanščina) je absolutno prepovedana in učitelj ne sme slovenske besede izpregovoriti s svojim učencem. Sicer pa je šolstvo v Italiji še le v povojih. Obligatno obiskavanje šole traja le od 6—9 leta, a počitnice cele tri mesece, tako da mladina že sproti pozabi, kar se je naučila v devetih mesecih. Da se Slovenci tako počasi poitalijančujejo, temu je uzrok slabo šolstvo, katero so v Italiji kar v naglici oživotvorili, in pa nezadostna omika učiteljev; (to priznavajo Italijani sami). Zato se je izrazil višji šolski nadzornik, da bo treba proti Slovencem napeti druge strune in med njimi šolstvo preustrojiti.«

»Pomisli, dragi bralec! Naš paglavec v šestem letu svojega življenja stopi kot redni slušatelj — na ljudsko univerzo, kjer mora ostati postavno tri leta. Učiteljica ga posadi v klop in ga prične takoj obdelovati s pristno toskanščino, kakor da bi se bil otrok rodil in vzrastel tam kje med Sieno in Florencijo. A drobni učenec, kateremu se ni doslej nikoli sanjalo o drugem jeziku, kakor o domači slovenščini, buli in zija v učiteljico nekako tako, kakor telič, če mu pride kaj nenavadnega pred debele oči. Za Boga milega! Kaj se more izučiti, če niti učiteljice ne razume? Najprej bi moral postati zmožen povsem tujega mu jezika, potem šele bi se iz knjig navadil kaj drugega. Je-li to mogoče v treh letih?«

(…)

Še najmanj se iznarodujejo šenpeterski Slovenci, a najbolj pa tarčetski, spadajoči pod župnije Gorjani, Tarčet, Neme, Ahtan in Kampelj, pod katere spada še mnogo slovenskih vasij. Pred kakimi štiridesetimi leti se je še v vseh cerkvah teh vasij propovedavalo, mladino podučevalo in molilo le v slovenskem jeziku, a dandanes najde slovenščina svoje zavetje le še v družinah. Pa tudi te se polagoma odtujujejo pod vplivom mladega naraščaja. Pričele so se potujčevati duhovnije, ki so bile najbolj v dotiki z laškim življem, npr. Flipan, Hoja (Coja), Štele, Smrdeče, Čežerje, Sedigla, Karnice, Čarneja, Vizont, Zavrh, Brdo, Viškorša, Tajpana (o poslednjem času hudo prizadeta), Malina, Porčinj, Podrata, Podcerkev itd. (v zadnjih štirih se manj polaščuje). Da, prišla je vrsta celo na Platišča. Meseca novembra 1890 je prišel v imenovan kraj duhovnik, ki je bil sicer po rodu Slovenec in je tudi slovenski govoril, a je vendar v cerkvi vse le v furlanščini opravljal. In celo v Prosnidu so že delali na to, naj bi prišel za duhovnika kak boječ Slovenec, ali pa še celo zaljubljenec v jedino zveličavno laško omiko.

Gotovo je, da mnogo italijanskih duhovnikov, posebno ob jezikovni meji, mrzi slovenski jezik in slovenski živelj. Ljudstvo pa se ne zaveda in molči k vsemu. Če se pa kdo vendar le oglasi, ga zagrizeni nasprotniki pitajo z nevednežem in nemirnežem, in ker ima le malo somišljenikov, ne more ničesar opraviti. Nekateri molčijo, češ, da bi jih bilo sram, ako bi drugi izvedeli, da ne znajo furlanščine; drugi pa se s svojo furlanščino naravnost bahajo, tako da imajo potujčevalci prosto roko.

»Kakor povsod, tako vplivajo tudi na Beneškem najbolj duhovniki na prosto ljudstvo. Oni bi bili torej najbolj poklicani širiti narodno omiko; ali najpoprej se morajo njim oči odpreti. Kako naj širijo med ljudstvom narodno zavest, ako se sami ne zavedajo? Vzgojeni so italijanski in niti ne sanjajo, ako izvzamemo tri, štiri o avstrijskih Slovencih, o njih delovanju in slovstvu, ker od njih ničesar ne potrebujejo. In še tisti duhovniki, ki hočejo biti Slovenci, zavedajo se svoje narodnosti zelo malo. Slovenski časnik ali knjiga, je tudi v tem krogu le bela vrana. Evangelje se kar iz »misala« sproti prevaja, akoravno imamo Slovenci dosti cerkvenih knjig na razpolago, in pridige se učé le po italijanskih knjigah, tako da kar mrgoli italijanizmov. Sicer pa je beneško duhovstvo na mnogo nižji stopinji omike od avstrijskega, kakor je v obče znano. Mnogi duhovniki se pokmetijo, da skrbé bolj za svoja polja in vinograde, kakor pa za izročen jim narod. Tako je večinoma vse starejše duhovstvo.«

»Kaj pa še le tam, kjer služijo rojeni Italijani za duševne pastirje! Ti so pravi politični emisarji, učitelji zveličalne toskanščine. V neki vasi so ljudje sami prosili: »Ne pošiljajte nam tega gospoda, mi ga ne razumemo!« Ali vse zastonj; prišel je in zgodilo se je, da je laški svečenik bolnika najprej obhajal ter ga dejal v sv. olje. Na to pa je šel klicat svojega slovenskega tovariša na pomoč, da bi ta prišel bolnika prašat, ali se želi tudi izpovedati. »Se ve dá,« je rekla ženica; »sam Bog vas je prinesel.« Ko se je to izvedelo, se je laški duhovnik oblastno odrezal: »E un cas« (to je posamezen slučaj). Drugi Italijani mislijo, da ni treba slovenskih duhovnikov, ker znajo vsi Benečani furlanski: »E, san pur furlan!« Kako: ali tudi starci, ženice in otroci, ki ne gredó nič po svetu? Primerilo se je celo, da je hotel primorski Italijan posetiti videmski grad in prašal tam stoječega italijanskega vojaka, če je to dovoljeno. A vojak mu je slovenski odgovoril, da ga ne razume in naj praša stražnega poveljnika. Mislite si, kak obraz je naredil naš Italijan, ki je slovenščino razumel!«

»Izgovarjajo se, da manjka slovenskih duhovnikov. Zakaj pa služi kakih deset Slovencev po laških duhovnijah? Ali zakaj pa dovoljujejo Slovencem prestopiti v goriško in tržaško škofijo, če jih doma potrebujejo? Zakaj se v videmskem semenišču, katero šteje tudi mnogo Slovencev, ne uči bolj obsežno slovenski jezik, da bi se mu lahko tudi Furlani priučili, kakor marsikater furlansk duhovnik v Gorici? Pa seveda, take duhovnike bi koj v časnike dali in po njih udrihali, da so »panslavisti« in nevarni italijanski narodnosti.

Nekateri rodoljubni gospodje so pač že poskušali, na višjih mestih tudi za Slovence kaj doseči. Advokat Podreka je npr. predlagal v svoji »Slavia Italiana«, da bi morala že politična modrost Italijo siliti, da si ohrani Slovence, češ, da jih bo lahko kedaj porabila kot ogleduhe proti Avstriji. Njegova knjiga je zanimala celo samega ministra prosvete v Rimu, in iz pisma, katero je pisal avktorju, se je dalo sklepati, da misli kaj storiti za beneške Slovence. Druga nada jim je zasvetila, ko se je italijanski prestolonaslednik l. 1896 poročil s črnogorsko kneginjo Heleno. Ali vse to so bile le vroče želje in italijanska vlada dela z vso silo na poitalijančenje Benečanov.

»Ti si sami ne znajo in ne morejo pomagati do zavednosti. Treba je, da jih prav avstrijski Slovenci na kak način zganejo, npr. s kako etnografsko knjižico o celem slovenskem narodu, iz katere naj bi spoznali, kdo da so Slovenci, kakošno književnost in ustanove da imajo, ter da tudi Benečani k njim pripadajo. Treba je skrbeti tudi za razširjenje drugih koristnih knjig, zlasti onih družbe sv. Mohorja. Ljudstvo prav rado čita, če le dobi kako lahko umljivo knjigo v roke. Ker italijanščine sploh ne razume, zato se tudi ne more posluževati italijanskih knjig. V šolah se res naučé italijanski čitati, ali ko stopijo iz njih, se pa s časom zopet odvadijo. Vsled tega ne bo moglo nikdar napredovati, ako ne pride na kakov način do slovenskih knjig. Največ slovenskih knjig na Beneškem je molitvenikov, in sicer skoro izključljivo v ženskih rokah.«

Sedaj so že skoro vsi slovenski bogoslovci v Vidmu člani družbe sv. Mohorja. To je dober začetek, ali vendar še vse premalo. Leta 1896 je štela ta družba v videmski nadškofiji 167 članov (med temi 125 neduhovnikov); l. 1897: 209; a l. 1898: 164, in l. 1899 zopet le 197 udov. Naša družba bi bila lahko pri Benečanih mnogo bolj razširjena in potem bi zares tudi kaj koristila. Kakor je rečeno, veselja do čitanja med prostim ljudstvom ne manjka, samo primernih knjig ni.

Ali kakor hitro so začutili Italijani, da se širijo med Benečani slovenske knjige, začeli so se jim lasje ježiti in zagnali so velikanski krik po vseh svojih listih, zlasti v florentinskem »Nazione« in videmskem »Friuli« (začetkom l. 1898) pod naslovom »Un' agitazione antinazionale in Italia«, ter »La propaganda panslavista.« Prvi pripoveduje, da je našel v šentlenarski dolini »cele biblijoteke slovenskih knjig, ki so kakor nalašč pisane za te gorjance, zelo praktične zaradi različnosti berila, in pisane v lahkem, jasnem in poljudnem slogu.« Potem toži o nedostatnosti italijanskih šol in nesposobnosti italijanskih učiteljev; o tuji pomoči, katero dobivajo Benečani od sosednjih Slovencev, da se nahaja v vsakem župnišču goriška »Soča« in da je vse to nevarna protinarodna agitacija ob vzhodni meji italijanske kraljevine. Slednjič kliče vlado in posameznike na pomoč, »naj dajo Slovencem protistrupa«, tj. naj jih poitalijančijo. Na take pozive je začela vlada nabirati italijanske knjige in jih na tisoče (zlasti molitvenikov) pošiljati med beneške Slovence.

Kakor že omenjeno, imajo šenpeterski Slovenci sedaj komisarjat, preturo (okrajno sodnijo) in druge okrajne urade v Čedadu; za milost so jim pustili le še notarjat in — davkarijo. Uraduje se, seveda, povsodi izključno le italijanski. Radi tega se pa ne manjka neprilik. Tako je npr. nek čedadski pretor, ki je hotel posebno originalno bistroumen biti, pretil z ječo vsakemu Slovencu, ki ni znal laški, češ: ti si Italijan in bi moral znati italijanski; molčiš le zaradi tega, ker nočeš sodniku povedati resnice! Stalnega, uradno določenega tolmača ni, in Slovenec pomagaj si, kakor moreš in hočeš; prvo pa je, da plačaš!

Simon Rutar: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Ljubljana, 1899. 54-81.

Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis.

Zemljepisni del

(...)

3. Prebivalci

Jezikovna meja beneških Slovencev se začenja na južni strani Ibane in gre ob potočiču mimo Čente skoro naravnost proti gori Subit 344 m. Potem se drži vozne ceste na Staro goro do C. Muldiaria, tu pa se obrne po hrbtu čez Prešenjski hrib doli do izliva Arbeča v Nadižo. Od nadiškega mosta se vleče po nasprotnem robu gori čez Volovjak okoli Bundiča (Costapararia) na Mladasjena, od tod pa nad Kanaličem (pri mlinu Foran) proti Sv. Lovrencu in po robu navzdol na Pikat (261 m), kakor drži občinska meja med Torjanom in Fojdo. Od Pikata gre nekoliko proti severozahodu pod vasmi Vile (Costalunga) in Podklap proti Poljani, ter dalje ob fojdsko-ahtenski občinski meji do pod Porčinj. Tu se obrne na Čelo (713 m) in drži naravnost proti severozahodu okoli občine Malina in okoli vasi Gorenja Čarneja (pri mlinu na Lanji) na Čaban (476 m), Cukon (536 m) in na Plajul. Od tod se spusti doli v dolino h Karnahti in gre nekoliko časa ob tej reki navzdol, da obkoli romandolske hiše in pride po sredi Sedigle mimo Patukov in Lukina do Tera nad Menotom. Tu se obrne naravnost proti zahodu nad Šumajami, ob potoku pod Smardečo in dalje ob občinski meji med Čežerjo in Gorjani ter čez Čampon (764 m) zopet nazaj k Cmoru (Zimor). Ob tem potoku gre navzgor do Kraškega potoka pod zaselki Ovše in Podkras ter Bratini (Frattini), da pride na Kvarnan in sledi potem občinski meji brdsko-huminski do Čamponovega pogorja in po njem do Laneža. Od tod sledi narodnostna meja okrajni čez Muščevo sedlo do Kadina. Tu se začne rezijanska meja, ki vodi na Lavro, čez Rezijo na Stavlico, potem onstran hrbta globoko doli v potok Močila blizu Rakolane, a kmalu zopet nazaj gori na glavni hrbet čez Kosmač, Jutrnico in Sart na Kanin.

Če pregledamo to sedanjo jezikovno črto, spoznamo koj, da se ona vedno bolj nazaj proti goram pomika. Gotovo je namreč, da so nekdaj v Možnici, Nemah, Ahtnu, Fojdi itd. slovenski govorili. Marino Sanuto piše v svojem »Itinerario per la Terraferma Veneziana nel 1483« (Padova 1847, str. 139): »Et fuori di la porta di Cividal è una aqua ciamata el Rosimian va nel Nadixon, la qual, ut dicitur, parte la Italia da la Schiavonia; ergo in fin la fin de l'Italia sono stado.« (Zunaj čedadskih vrat [tj. sedanja »porta Garibaldi«] je neka voda, Rožman imenovana, izliva se v Nadižo, katera voda deli, kakor se reče, Italijo od Slovenije; torej sem bil prav na koncu Italije). Tu omenjena voda nastane iz torjanske Bistrice in Gušperškega potoka, teče mimo cerkve sv. Ivana, kjer je bil nekdaj tudi krstni kamen, bržkone za čedadske Slovence, in deli bročansko predmestje od notranjega mesta. Pesnik Trinko trdi, da se pozna v gorenjem delu Št. Jurja še prav dobro slovenski tip.

Na Czörnigovi etnografični karti (l. 1855) je Čežerje še kot slovenska vas zaznamovana (Tarlan ne več), ravno tako Čarneja, Kanalič in Prapotno, (a na avstrijski strani Dolenje in Rutarji). Od prve je sedaj samo še severni del slovenski, »polovica, nekaj več.« Dolenja Čarneja se je že pred leti pofurlanila, a vendar se prebivalcem še sedaj pozna, da niso prvotni Furlani, ker besede močno zategujejo in pri izgovarjanju pojejo. Prapotno so pofurlanile laške pridige po l. 1866 (isto velja tudi o Dolenjem in Rutarjih).

V političnem obziru spadajo beneški Slovenci pod pet okrajev, ali prav za prav le pod štiri, ker v Št. Petru ni nič več okrajnih uradov, kakor so bili pod avstrijsko vlado, ampak so vse prenesli v Čedad.

Vsak okraj se deli na občine (»comune«), katere vodi občinski svet (»consiglio comunale«) pod predsedstvom župana (»sindaco«) in s pomočjo mirovnega sodnika (»giudice conciliatore«). Občinski svet upravlja občinsko premoženje, skrbi za nje blagostanje, a župan poroča kraljevim uradom. Kadar je občina prisiljena, si najme uradno usposobljenega in od vlade potrjenega tajnika (»secretario«), ki uraduje izključno v italijanskem jeziku.

Šenpeterski okraj šteje osem čisto slovenskih občin:

Št. Peter z vasmi in podobčinami Studenec ali Sarženta, Bečja, Bjarč, Pontjak ali Petjak, Lipa (Tiglio), Barnasin gorenji in dolenji, Polje (Puoje), Kosta, Mečana, Tarpeč, Koreda, Klinjé (Clenia), Ažla, Pri mostu, Barnas gorenji in dolenji, Navkula in Bundič.

Št. Lenart (Sv. Ljenart) ali Podutana: Mjersa dolenja in gorenja, Škrutovo, Ošnje, Hrastovlje, Hlasta, Groblja, Poštak, Črnica, Dolenjane, Kozica (Kosca), Stara gora, Jajnik (Jagnjed?), Utana (Altana), Selica (Sevce), Jesenje, Pičič Ušivica, Ježica (Ješića), Kravar in Češnje.

Srednje, Podsrednje, Trbilj (Tarbí) spodnji in gorenji, Črnetič, Preserje, Vrh (Varh), Melina, Klinac, Gnjidovica, Polica, Podgora, Oblica, Zaligoj, Ravne in Duge.

Grmek (Garmak) veliki in mali, Platac, Kanalac, Lesa, Hlodiči, Brdo (Bardo) gorenje in dolenje, Selice, Topolovo (Tapoluove), Zverinac, Slapovik, Rbida (Arbida), Hostne, Podlaka, Lombaj, Rukin ali Zaločila in Malinsko.

Dreka gorenja in dolenja, Laze, Brnki ali Brnjak, Kras, Ovšje brdo ali Očnebrdo (Oznebrida), Trušnje, Peternel, Obranke, Pacuh, Debenje (Obenetto), Zavrt, Skale, Prapotnica (Praponca), Klobučarji, Breg, Kraj, Coder (Cuoder) in Trinki.[20]

Sovodnja, Blažin, Brdica gorenja in dolenja, Trčmun, Gabrovica, Čeplešišča, Polava, Jelina, Duš, Mašeri (Masseris), Pečnjé, Strmica, Brdica gorenja in dolenja, Atovíca, Čabaj, Lozac in Matajor.

Ronac (Rodda, Rodna?), Tončič, Butara, Osijak, Klavora, Vodnjak, Bižont, Domeniž, Zejac, Skubin, Brišča, Malin, Bročana, Podbonesec, Lindar, Log, Marsin dolenji (Juretič, Počera), Marsin gorenji (Brdo, Jereb, Medved, Obala), Perovica in Štupica.

Tarčet, Landar ali Spaše, Kras, Bjača, Španjut, Puler, Vrh (Špignon). Ofjan (Pegliano), Kolesa, Kocjančiči, Laze, Ščigla, Podvarišče, Špehonja, Arbeč, Zapotok, Gorenja vas, Kal (Calla) in Črni vrh.

V tarčetskem okraju so tri slovenske občine:

Platišča (Plastišča), Prosnid (Prossenicco), Brezje, Srednjebrdo, Tipana (Tajpana): Kosi, Novaki, Berovi in Vočaci; Viskorša (Skorša) gorenja in dolenja, Karnahta, Javor, Debelež.

Brdo (Bardo), Mihoti; Ter (Predelež), Podbrdo (Cesariis), Mevkiči, Njivice; Muzac; Bela, Šimci; Zavrh (Villanuova): Dolina, Zajama in Funti.

Čižerja ali Čezerije ima sledeča slovenska sela:

Osijunt (Usiunt), Sedigla gorenja ali Cedila (Zatrepi), Štela ali Štele, Borjanci, Mala Mežerija in Smardeča ali Smardenća.

Mešana občina v tarčetskem okraju je pa: Neme ali Nieme s slovenskimi seli: Romandol, Vizont (Bezont), Tamar; Krnice (Karnice, Montediprato); Čarneja gorenja, Podbreg, Dobje.

V čedadskem okraju so mešane občine:

Ahtan: Malina, Šalandi, Kanceljeri; Subit; Porčinj in Podrata.

Fojda (Bukovje) s slovenskimi seli: Podklap, Juretiči, Gradiškuta, Na ravne (Costapiana), Grmusce ali Grmešica (Stremiz); Čanebla ali Čjanebola; Podcerkev, Pedroza in Vile (Costalunga).

Torjan (Torreano) s slovenskimi seli: Derijan (Reant) in Mažerole.

Prapotno s slovenskimi seli: Ibana, Britof, Brišče, Budigoj, Košoni; Fradél ali Frdjél, Srednje, Sélica; Tejé ali Tijé, Čela, Skvarča, Trčmun; Pripotišče, Sv. trije kralji, Podrskjé (Pozesco), Šubici, Bordoni, Salamanti, Podklanec; Oborče, Markolíni, Kodermaci, Brda in Kovačevica.

V huminskem okraju je mešana občina Gorjani (Montenars) s slovenskimi seli: Breg (Brjeh), Škarbani (Sgarban); Flipan ali Feplan, Fepljan (po izgovoru avstrijskih Slovencev): Bratini, Ovše (Cretto) in Podkras (Socretto).

V možniškem okraju je čisto slovenska občina Rezija.

(…)

Koliko Slovencev se nahaja po mešanih županijah, to je kaj teško določiti, ker italijanska »anagrafe« ne pozna razlike po jeziku. Že med slovenskimi občinami živi mnogo Italijanov, npr. v ženskem izobraževališču v Št. Petru, učitelji, učiteljice, občinski tajniki in vsa legija finančne straže. O prapotskej županiji pač vemo, da živi v njej do 1800 Slovencev, ne gledé na one stare ljudi, ki še znajo slovenski. Ranjki Štefan Kocjančič je računal, da živi v nemski in ahtenski fari 3/4, v tarčetski 2/3, v fojdski in kampeljski pa 1/2 Slovencev. Toda te številke se nanašajo na l. 1850 in že davno niso več resnične. Gospod Trinko računa, da živi še kakih 9000 Slovencev po vseh mešanih občinah in trdi, da se njih število ne krči, ampak po naravnem potu še množi. (Slov. přehled, 1899, str. 226).

Simon Rutar: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Ljubljana, 1899. 54-81.

Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis.

Zemljepisni del.

1. Prirodoznanski opis.

Ime »Beneška Slovenija« je primeroma še novo v našem slovstvu, ker je nahajamo v stalni rabi še le od l. 1848 sem. In temu se ni čuditi, saj pred oseminštiridesetim letom se ni nikjer govorilo o narodnostnih skupinah, nego samo o političnih in državnih mejah. Francoska okupacija je trajala premalo časa, da bi bila mogla ukoreniniti, kamoli razuneti idejo narodnosti in razbistriti pojem o slovanski celokupnosti, o krvnem sorodstvu beneških Slovencev z ogromnim slovanskim plemenom. V italijanskih spisih in knjigah je pa zelo star in čisto navaden izraz Schiavonia Veneta, ki se je rabil uradno in med ljudstvom še do najnovejšega časa. Še le odkar so Italijani združeni v jedno državo, in odkar mrzijo na Slovence, češ da so ti napoti razširjenju njih političnih mej, še le od tedaj se ogibljejo nalašč tega imena. Mesto njega se je razširilo v zadnjih dveh desetletjih še imenitnejše in bolj zveneče ime »Italijanska Slavija — Slavia Italiana«, katero je vpeljal v italijansko literaturo rodoljubni advokat dr. Karol Podreka v Čedadu, a s tem si je nakopal le sovraštvo svojih sodržavljanov, češ da stvarja novo prašanje, katerih ima Italija baje že tako zadosti.

Ozemlje beneških Slovencev se nahaja v severovzhodnem kotu italijanske pokrajine Videm (Udine) in se vleče ob avstrijski meji od goriških Brd, pa do sivega Kanina. Približna meja tega jezikovnega predela proti furlanskemu življu so jugozahodni obronki čedadskega predgorja, Tilment, Bela ter razvodno gorovje med Rezijo in Rekolano. (Natančnejše opišemo narodnostno mejo pri oddelku o prebivalcih). Tako omejeni prostor meri okoli 415 km2 in na njem biva sedaj okoli 35.000 Slovencev. (Po uradnem poročilu l. 1883 jih je bilo 36.646).[1] Tega števila ne smemo nikakor previsoko jemati, ker se slovenske meje vedno bolj krčijo. Pomisliti je treba tudi, da je ves severni del, vsaj jedna tretjina skupnega površja, zelo gorat in prav redko naseljen. V Reziji sami (112 km2) pride le 35—36 ljudi na vsak kvadratni kilometer. V šenpeterskem in čedajskem okraju lahko računamo kakih 23.000 Slovencev, po drugih dveh okrajih (v tarčetskem in huminskem) jih bo kakih 6000 in v Reziji jih pa tudi ni več kot 4000, torej vsega vkup k večjemu 33.000, ali 77—80 na vsak km2.

(...)

Simon Rutar: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Ljubljana, 1899. 3-4.