Istria. Studj storici e politici.

Etnografia dell'Istria.

(...)

I.

(...)

Italijani, z vključenim Trstom, štejejo 160.000; Slovani med čistimi in poitaljančenimi 112.000.

(...)

Glede Slovanov, ti se delijo na dva glavna rodova. srbskega in slovenskega. Srb, močnih udov in duše, rjavo olivne barve, prodornega pogleda, ima bistrejši razum in večji ponos narodne zavesti; Slovenec, nižji po postavi, plavih oči in bele polti, ima nežnejši videz, ampak obenem šibkejše običaje in manjši čut svojega naroda.

Srbi, ki jih Italijani kličejo Morlacchi (od tu naprej prevajam kot Vlahi), jih je po številu 54.000, in živijo na podeželju spodnje Istre med Mirno, morjem in Rašo. Toda preden se dotaknejo bregov te reke se razdelijo med slovenske pripadnike, tako prehod med enim k drugemu rodu (okrog 10.000) je prav v sredi polotoka. Na levem bregu Mirne do izliva in pri obali je prehod srbske veje v italijansko, to so poitalijančeni Vlahi, v številu okrog 6.000. Druge posebnosti družine Srbov bi lahko navedli s podrobnejšimi razlikami, četudi na primer najdemo v Peroju črnogorsko vrsto ali uskoško v vaseh pokrajin Altura in Cavriana med Vodnjanom in Kvarnerjem, ali celinsko na območju Poreča, je stopitev različnih plemen skoraj popolna, in se lahko reče da je med Srbi, kateri ne italijančujejo ali se niso zmešali z Slovenci, torej med 30.000 njih, enotnost odraza, načinov, jezika in obleke.

Obleka, iz nekaterih surovih krp, kostanjeva ali pobeljena, ki jo Istrijani kličejo griso, je precej značilna. Oblečejo se dva površnika ali suknji kot se želi reči, tisti spodnji je krajši in brez rokavov. Bele hlačnice, obrobljene s plavo, stojijo po celi nogi in gredo v nogavico, ki se pripne s določenimi kavelčki okrog in okrog gležna noge. Sandal namesto čevlja je najbolj gotova sled srbskega rodu.

In s temi Vlahi, brati Dalmatincev, ki se predstavljajo trmasti kot ljudstvo nedavne priselitve in svežih običajev, čiste ilirske govorice, z družinskimi imeni, s katerimi se počutiš najlažje nagnjenega k vzljubitvi. Odkriti, zvesti, ljubeči do družine in možje vzgojitelji sinovom, che vogliono odtrdeli ob vsakem nelagodju že od prvih let. Vraževerni, ma di loro fole samo tedaj žilavi ko se jim bojuješ nasproti, vdani nasprotno, kjer scherno indiretto pelje k uničenju. Gostoljubni, prihranijo za tujca najboljše vino; usmiljeni, razdelijo njihov kruh z revežem katerekoli narodnosti, ki naj ga prosi brez joka, z ischietta zaupanjem; nepremakljivi v prijateljstvu; nikoli nezvesti, razen če jim odrečeš zaupanje; raje izberejo smrt kot te prevarati, če pokažeš, da jih šteješ med poštenjake, in imajo na ustih pogosto pregovor: Kdor ima vero, vero zasluži.

Drugih 9.000 Slovanov, bosanskega izvora, se pripišejo k rodu Srbov in se razločujejo v dve družini. Ena bolj starejša, izvira iz bregov reke Kolpa, zaseda sredino grofije Pazin; druga, delno liburniška, delno dalmatinska, je razprostranjena čez labinsko podeželje in tudi na desnem bregu Raše do tistega pri Motovunu. Prva se približa Slovencem, druga Vlahom, ampak obedve trpijo vcepljenost romanskega debla.

Od ostalih 58.000 Slovanov, jih je 49.000 med Slovenci in poslovenjeni, ki jih Srbi povečini imenujejo Bezjaki, to pomeni sprideni ljudje slabo poznavajoč svoj jezik. Toda kakšna raznolikost med njim! Večina (30.000) jih je med Trstom in Dragonjo. To so Slovani, ki so najbolj podobni tistim v Furlaniji glede na fizionomski tip, in imajo ime Šavrini z njihovega prvega stana na bregovih Save. Njih govorica je zelo pokvarjena in čeprav jih je malo, ki so na tem, da bi postali italijani, skoraj vsi razumejo jezik, in mnogi ga govorijo. Oni se namreč kažejo kot najstarejši Slovani v deželi. In po drugi strani, kolikor spoštujejo oziroma poveličujejo italijanskost, in po tem precej različni od Vlahov, pravijo da so se odpovedali lastni narodnosti, da kažejo pogosto sramoto ali jo celo zavračajo, bahajoč se da so stari sinovi Sv. Marka (vecchi figli di S. Marco), ne upajo se ga odtrgati, kot ljudje zaželeni da so Slovani dosti časa od samega italijanskega gospoda, in tako ne ponosna pri vztrajanju, niti dejavna k spreminjanju. In kako nesrečen je takšen položaj se razpozna če vržemo oko čez njihovo deželo, kjer zapostavljena vzgoja in tišina predstavljajo v živo to utrujenost ponižnega kmeta. Ampak, edinstveno nasprotje, njegova žena, ki jo ljubim in ljubi svojo družino, močno dejavna, in je lepo videti okusno čistost oblačil, in vnemo, ki jo vloži v delo za to. Imeli so običaj malo nazaj tej Šavrini spustiti na rame zelo dolge lase in nositi na glavi klobuk zelo širokega okrajca. Zdaj hranijo bolj preprosto pokrivalo iz čepice s krpe na rob prepognjno na zunaj in odrezano na en trak, tako da sprejmejo v votlini zavoja dolge lase zavite, kar jim preprečuje povratek, in jih celo skušajo skriti. Mnogi med drugim so opustili tudi ta običaj in sprejemajo bolj običajne navade, ali pa so kot med pastirji (mandriani) na območju Trsta, ki so med Slovenci najbolj ljubki vpadljivih oblek in bleščečih barv, opustili kapo iz krzna kune ali lisice za določeno nošo s perjem. Telovnik in običajen kostanjev griso ter enako kostanjeve kratke hlačnice do kolen, široke in ne zavezane, nogavice iz volne ali sukna, nikoli sandali, ampak čevlji z oblo konico. Pri našivih in ostalih okrasih družijo vedno belo, rdečo in zeleno.

Buzečani (Pinguentini), okrog 8.000, razloženi po zgornji dolini Mirne, ja govorijo slovensko, ampak najbolj ostudno, posebej pri glagolih in pri sklanjanju imen in celo pri označevanju spola, in vstavljajo latinske in italijanske glasove ter navade z romanskimi naglasi. Glede na to, da se gre za pleme Slovencev dobro usmerjeno k stopitvi v naš rod, če določene pojave neobičajne lepote, in skoraj bi rekli govoreči naše narečje v čudovitem izrazu pogleda in nasmeha, nas ne bi dale, tudi brez drugega, v sum da vsi ti ljudje niso slovanskega izvora. In če si jih zamišljamo kot poslovenjene stare Italijane, bomo opazovali z več zanimanjem da, medtem ko tej zaničujejo sandale Vlahov, kot vsi Slovenci, in se približajo tem, razen v stožčasti čepici iz belega sukna, v vseh drugih običajih osebe niso prav nič nagnjeni k njim, in jih postavljajo k Srbom in čustva do nas dajo nad vsa druga.

Čisto nasprotno Slovenci razpršeni po dolini Raše (okrog 7.000) so najbolj tuji, ne toliko Italijanom kot drugim Slovanom Istre. Govorica in določena oglatost potez dokazujejo, da so bratje starega slovenskega plemena (tribu vindica) v dolini Kolpe na meji Spodnje Kranske (Carnio Inferiore). Pri oblačenju sta zapestnik in ovratnik sinje barve najmočnejša značilnost.

Drugih 4.000 Slovencev stanujejo v zgornji Istri, to je na planotah Vena (altipiani della Vena) oziroma kraških, in imajo zato ime Kraševci (Carsolini). Niso še ena družina iste krvi, ampak mešanica rodov, največja mogoče, ki ga vidimo na celotni meji Julijskih Alp.

Na Krasu pri Devinu in Trstu bolj izrazne fizionomije, bolj sproščeno gibanje; pri Sv. Petru močne postave, strogih obrazov, težka hoja; na zadnjem pri Rašporu, romunske vrste (tipi rumeni), črne polti, zelo živahni odnosi, zaupljivega vedenja, pogumnega in vročega duha. In medtem, ko večina govori slovensko, srečaš tudi srbskega, in keltski u v tem in onem, in ostanke romanskega narečja: zmešnjava, ki se ti zdi precej naravna na hribih meje, nasproti tistega prehoda, ki nam je prinesel vse tiste stare in nove barbare.

K tako označenim domovanjem Italijanov in Slovanov v Istri, nam ostane dodati 12.000 poitalijančenih Slovencev in 3.000 Romunov (Rumeni). Prvi, zbrani v skupinah od Dragonje do Mirne, uporabljajo slovensko v družinskem pogovoru, in tedaj tudi z veliko besedami našega govora, ampak razen tega, govorijo tekoče beneško narečje in se oblačijo po italijansko, tako da, bi se najbrž prej verjelo da so poslovanjeni italijani kot obratno.

(...)

Prevod po Carlo Combi: Istria. Studj storici e politici. Milano, 1886. 154-158.