Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Prirodoznanski, statistični in kulturni opis.

Prebivalci po veri in narodnosti.

(...)

Na Goriškem se srečujeta dve veliki narodni plemeni, t. j. slovansko in romansko. Slovanstvo doseže tu svojo najskrajnejšo mejo proti jugozahodu, in tako tudi romanstvo svojo najseverozahodnejšo mejo. V prejšnjih časih, zlasti pod goriškimi grofi, naselilo se je bilo tudi mnogo Nemcev na Goriškem. Ti so pa s časom izginili v drugih dveh narodnostih, dokler se ni v novejšem času zopet nekaj nemških družin naselilo, zlasti v glavnem mestu.

Meja med Slovenci in Italijani je skoro ista, kakor med brdjem in nižino, in po večjem lahko rečemo, da dela železnica iz Nabrežine v Kormin to mejo. Natančnejše določuje narodnostno mejo sledeča črta: od Št. Ivana proti. severu potok Lokavec, potem občinska meja med Vermeglianom in Doberdobom, dalje okrajna meja med Gradiščem in Tržičem do vrha Št. Mihela in odtodi naravnost do Soče, pa tako, da so Boškini, ki spadajo pod Gradišče, še Slovenci. Od izliva Vipave gre narodnostna meja do železniškega mosta pri Podgori in potem nad vasema Ločnik in Moša do okrajne mejo ob Verši, pa tako, da ostane severni del ločniške občine (t. j. Gradiškuta in Trebež) še slovenski. Zahodno od Verše in Oblinoa je občinska moja italijanskih krajev Kormin, Bračan in Rutarji tudi narodnostna meja. V Jenkovem govore še slovenski, pri sv. Heleni pa že furlanski. Tudi vas Dolenje je deloma že furlanska, a Lonže in Hrvacija sta ohranili še slovensko govorico.

Okoli in okoli od Slovencev obdano je mesto Gorica z mešanim prebivalstvom. V obmestji, zlasti na Starigori in v Baronišči (Rosenthal), bivajo skoro sami Slovenci in tudi po predmestjih so se mnogo naselili. V mestu samem je razen mnogo uradniških in delavskih družin skoro vse služabništvo slovenske narodnosti. Tako biva v mestu in obmestji gotovo okoli 6000 Slovencev (po zadnji štetvi le 3411). Na drugi strani je pa v Gorici tudi nekaj Nemcev naseljenih, vseh vkup baje 2145.

Pri zadnji štetvi se niso ozirali na narodnost, zato nemarno natančnih podatkov, koliko prebivalcev spada k jedni, a koliko k drugi narodnosti. Ali z ozirom na številjenje od 1. 1857,(ko je bilo med 196.276 prebivalci 130.748 Slovencev), moremo preračunati, da biva sedaj na Goriškem 146.000 Slovencev in 73.500 Italijanov (ter 2000 Nemcev). V odstotkih izraženo imamo na Goriškem 69% Slovencev, 30% Italijanov in l% Nemcev. Glede na zgoraj opisano narodnostno mejo zasedajo Slovenci 2385 km2 , a Italijani 568 km2 , t. j. dobro petino vsega površja.

Med romanskim delom goriškega prebivalstva moramo razločevati prave Italijane in Furlane (Frijulane). Pravi Italijani žive po večjih mestih ter skupno v Tržiški .okolici (takoimenovani Bizjaki), dalje v občinah Morosini, Belvedere in Grado. Vsi ti kraji so spadali nekdaj pod Benečane. Furlani pa žive po ostalem delu furlanske nižine (kakor tudi, v provinciji Videm na Beneškem). Leta 1857. so bili našteli 47.841 Furlanov in 15.134 Italijanov. Razlika med njimi ni toliko jezikovna, kakor zgodovinska.

Po narodnosti ravna se tudi ljudski značaj. Prebivalci goratih krajev so bolj počasni, zamišljeni, resni, potrpežljivi in vztrajni. Prebivalci nižine so pa bolj vzbujeni, bolj živi in spretni, pa tudi bolj razdražljivi in spremenljivi. Sploh pa je goriško ljudstvo srednje, zdrave in krepke rasti (le blizu morja je bolj slabotno). Ono je delavno, ljubi svojo domovino in zločini so med njim primeroma redki. Povsod se opazuje navdušenje za napredek in za povzdigo blagostanja.

Simon Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, 1892. 59-62.

Ethnographie der oesterreichischen Monarchie. I. Band.

B.
Allgemeine Etnographie

(...)

Volkertafel der österreichischen Monarchie.
(približno razdeljeni po popisu leta 1851 )

(...)

B. Slaven

(...)

b) Sud-Slaven

I. Slovenen

(...)

6. Slovenen in Istrien und der Poik (Berkiner, Savriner, Poiker) 38.878

(...)

II. Kroatisch-serbischer Stamm

a) Kroaten

(...)

4. (Serbo-)Kroaten in Istrien und auf den quarnerischen Inseln 88.343

(...)

b) Serben

(...)

4. Istrische Serben (Morlaken) 44.160

(...)

C. Romanen

I. West-Romanen oder Walscher Stamm

Italianer, und zwar:

(...)

in Istrien und dem Kustendlande 85.778

(...)

II. Ost-Romanen oder Romanen (Rumuni, Moldauer und Walachen)

(...)

6. Romanen in Istrien 2795

(...)

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. 74 – 80.

Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band.

B.
Allgemeine Etnographie.

(...)

II. Die slavischen Sprachgranzen in der Monarchie

(...)

B.) Sud-Slaven.

(...)

21.-23.) Die slovenisch-serbische, slovenisch-serbokroatische und slovenisch-slovenokroatische Sprachgranze

21.) V Istri deli Dragonja s Grisonov do izvirov bivališča slovenskih Šavrinov od slovensko-srbohrvaških mešanih območij, ki so proti jugu razširjena do vrat krajev Buje, Završje, Portole in Sovinjak, tako da se samo tam začne območje istrskih Srbov in pogosto vijugasta črta iz Savudrije do Grožnjana in Giotti za Žnjidarići nedaleč od Sovinjaka oblikuje slovensko-srbsko jezikovno mejo.

22.) Pri Sovinjaku se začne slovensko-srbohrvaška meja, do Ogrina stalno proti severu, prej omenjenega mešanega območja, potem, se vleče proti vzhodu do Rakitovca, ki ločuje popolnoma slovenske od srbohrvaških Fućkov, pred kratkim severneje obravnavanih Šavrinov od srbohrvaških Čičev, potem od Skadančine proti vzhodu do pod Podgradom v skoraj ravni črti, in omeji slovenske Brkine proti Čičem. Pri Podgradu se nedavno začne slovensko-srbohrvaško mešano območje, katere južna meja proti srbohrvaškim Liburnom zavije okoli Berda, Lipe in Suška in se potem zaključi na ločnici med Istro in Kransko.

(...)

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. 55.

Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band.

Vorrede.

(...)

V nobenem drugem delu monarhije nimamo glede na delež obsega tako veliko ostankov različnih narodnosti in nians te iste, celo več kot po jeziku, bomo to videli po obleki in navadah, kot na majhnem polotoku Istra, dežele, kjer je najzgodnejša civilizacija v našem delu sveta (Pola je z Adrio najstarejša poznana naselbina v tem samem) prišla v naš čas z najnižjim stanjem civilizacije znotraj kraljestva na roki. Toda ne samo trinajst etnografskih nians, ki bi jih podpisani tukaj lahko določil – Italijani (neposredni potomci rimskih naseljencev in Benečanov), Romuni Romanen (Wallachen), Albanci, Slovenci (Šavrini, Beržani in Brkini Savriner, Berschaner und Verchiner), Hrvati (prebivalci gora, obale in otokov, Bezjaki in Fućki Beziaken und Fucky), Srbi (Uskoki, Vlahi in Črnogorci Uskoken. Morlaken und Montenegriner) in nedoumljivi Čiči – so tisti, ki povzročijo zadrego pri etnografski predstavitvi, ampak posebej stopitve različnih delov tesno povezanih med seboj, celo protislovna plemena, ki nimajo pisnega jezika in govorijo narečje iz različnih težko razpletljivih sestavin, zato je pogosto težko nekaterim izobraženim ljudem teh plemen določiti kateri knjižni jezik pride bližje njihovemu narečju. Srečamo ne samo pohrvatene, tudi posrbljene Slovence in poslovenjene Hrvate, ampak tudi pohrvatene Vlahe Walachen, dalje poitalijančene Hrvate, ki so deloma celo pozabili svoj materni jezik (na zahodni obali), potem pohrvatene Italijane, kjer je tudi isti primer (v notranjosti), končno mešani ljudje, katerih noša je italijanska, navade slovanske, jezik mešanica srbskih in italijanskih besed. Tu je bilo potrebno najti moža, ki zna eno govorjenih narečij v Istri, ki je obiskal različne kraje polotoka in jih moral razplesti s pazljivo preiskavo etnografsko-jezikovnih mešanic teh skupin.

(...)

Czoernig.

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. VIII, IX.

Porta Orientale. Anno I. 1857.

L'Istria geografica

(...)

Popolazione.

(...)

… celotno prebivalstvo zemljepisne Istre, vštet Trst, šteje okrog 290.000 duš, in je tako razdeljeno. Rod latinsko-italijanski, ki z več ali manj razlike govori beneško narečje in živi v glavnem na obali in na večjih deželah notranjosti, kjerkoli se osredinja civilizacija, 160.000 na okoli.

Se ji pridajo okrog 15.000 Slovencev Mirne, ki se oblačijo in govorijo italijansko, in 3000 Romunov Rumeni ali Vlahov Valacchi doline Raše, ki hranijo še vedno v svojih družinah romansko govorico. Daco-Romani, dve stoletji prej razpršeni še vzdolž Vena, ne enega sledova njihove izvira ne hranijo.

Slovanskega rodu, živijo na podeželju in gorati del, 112.000 na okoli. Se grejo deliti na dve družini: slovensko in srbsko. Prvi razširjeni po pokrajini zgornje Istre do Mirne se razlikujejo po narečju, širokih, kratkih in nezavezanih hlačnicah, ter po čevljih. Drugi razširjeni po spodnji Istri se poznajo po dolgih in tesnih hlačnicah ter sandalih. Malo prebivalcev vasi Peroj, šteti Grki, pripadajo srbski družini po rodu in govorici, in samo po veri pripadajo vzhodni cerkvi.

Prof. Antonio Coiz

Prevod po C. Combi: Porta Orientale, Koper, 1890. 13.

Porta Orientale. Anno III. 1859.

Cenni etnografici sull'Istria

(...)

V Istri je 160.000 Italijanov, 112.000 Slovanov in 3.000 Romanov.

(…)

Glede Slovanov razlika ni samo v narečjih. Oni, drugačni od Slovanov v sosednjih deželah, so tudi med sabo. Gornja Istra postavljena na mejah Vena, Učke Monte Maggiore in Caldera, ni naseljena vsa z Slovani, ki naj bi zgledali takšni po izvoru in, ki naj bi bili sorodni. Slovani na Krasu Devina in Trsta so malo podobni tistim iz Krasa Pivke Carso di S. Petro,

S. Pietro, ker se je prvotno, pred 1918, Pivka imenoval Šempeter

in večja je razlika med temi in drugimi na Krasu Rašpora, kot tudi med slednjimi in prebivalci skrajnega grebena Julijskih Alp, ki gre v Kvarner. Slovensko je narečje prvih dveh plemen, povečini srbsko serblico je tisto tretjega, z ostanki romanskega jezika lingua romanica; in mešano srbsko in slovensko drugo zadnjega plemena. Vrh tega, način oblačenja, različen, da tudi pade v oči razlika. Kraševci Devina in Trsta se razlikujejo po klobuku, katerega okrajec ni prekomerno širok, valjastega vrha, podobnega tistemu prebivalcev Kranske, po suknjiču na škrice iz platna ali sukna, po hlačnicah do kolen, pogosto iz pelle di dante, po nogavicah večinoma barve bleu in po čevljih kvadrataste konice. Tisti s Pivke že oblačijo surovo sukno kostanjeve barve, imenovan griso, ki je lasten Slovanom dežele; nosijo suknjič brez škric, in visoke škorne tako, da obujejo cela meča. Kratke hlačnice in suknjič so iz enakega griso, in pokrivalo glave se precej razlikuje. Slovani Krasa pri Rašporu imajo na glavi ali čepico iz klobučevine ali klobuk zelo širokega okrajca, z trakom iz žameta okrog ovoja; nosijo površnik ali plašč kot se želi reči, iz kostanjevega griso, brez rokavov, in spodaj drug plašč istega sukna toda z rokavi in dalši; hlačnice so iz belega griso tesni po celi nogi; nogavica se da čez zadnji rob hlačnic in pripne na določne kavelčke; na nogah ne več čevel ampak sandal. Tudi ovratniki, s posebno skrbjo obrobljeni, so posebnost teh prebivalcev. Sosednji Slovani tako z Istre kot drugih dežel jih kličejo Čiči, s zaničevalnim izrazom, ampak to kaže, kot bomo videli, na njihov neslovanski izvor, ampak romanski. Slovani pri Učki si pokrijejo glavo s čepico iz klobučevine; imajo plašč na vrhu bolj postavljen na boke, in z bolj okroglimi škricami; nogavice obrobljene s plavo; čevle in ne sandale; preostalo kot Čiči. Bolj dol ista obleka s plaščem, ampak spodaj telovnik in zapestniki in našivi in ovratnikom, sinje barve. Uporabljati griso in tega ali kostanjevega ali belega in ga nositi s suknjičem ali plaščem, so pomembne šege sodeč po različnosti rodov. Griso je namreč posebej od Slovanov Istre; bele hlačnice so običajne pri srbskih plemenih in pri tistih, ki so se zmešale z njimi; tako namesto suknjiča Srbi uporabljajo suknjo; sandal na koncu Slovenci sovražijo in je gotova sled srbskega rodu. Če gremo potem upoštevat poteze obraza, držo osebe, bomo videli ostale razlike, vidne tudi nevajenemu očesu. Slovenska vrsta se kaže dobro med Slovani Devina in Trsta, ampak ne bolj izrazita in bolj trdna fizionomija, bolj možato in bolj sproščeno gibanje.. Enake slovenske lastnosti tudi med Slovani Pivke, ampak bolj močne postave, strogih obrazov, hoja precej težka. - Toda najbolj značilne poteze imajo tako imenovani Čiči. Med njimi ni več slovanske vrste, ampak resnično romanska; črna polt, živih kreten, pogumnega in vročega duha, odprtega uma in pripravljen, zaupljivega in vedrega vedenja. Bolj spodaj, na zadnji vzhodni meji, vrste se pomešajo, in sedaj vidiš romanske lastnosti, sedaj slovensko-srbske z meje Kranske, sedaj srbsko-ilirske z liburnijskih otokov: sorodni tej zadnji med sabo zaradi določene trdne oglatosti potez. – Na vznožju Krasa imajo stan druga plemena Slovanov. Najbolj številna, ki pride na 29.000, se razprostira na podeželju med Dragonjo in Trstom. Druga, ki šteje 6000, ima stan pri Buzetu, to je v zgornji dolini Mirne; in še ena tretja, okrog 5000, kaj čez, na deželi, ki tone med Učko in hribom Caldera, in ki se čez Rašo spusti v Kvarner. Slovani prve od teh plemen, imenovani Šavrini, mogoče zato, ker njihov rod je z Save, se kažejo kot najstarejši v deželi, po noši ne več povsem izvirne njenemu narodu in po pokvarjenem jeziku, mešana z italijanskimi glasovi in izrazi. Vrsta je povsem slovenska in kaže na rodovno sorodnost z Slovani Furlanije. Imeli so običaj malo nazaj tej Šavrini spustiti na rame zelo dolge lase in nositi na glavi klobuk zelo širokega okrajca; zdaj čepico iz sukna ali kapo iz krzna lisice z določeno bedasto nošo s perjem; telovnik, široke hlačnice, ne zavezane, do kolen; nogavice iz volne ali sukna, nikoli sandali, ampak čevlji z oblo konico. Pri našivih in ostalih okrasih ljubijo tribarvno belo, rdečo in zeleno.

Slovani Buzeščine ja govorijo slovensko, ampak najbolj ostudno med vsemi, posebej pri sklanjanju in spreganju, v pogovoru pri označevanju spola, in z oblikami, ki izražajo celo nasprotje smisla, ki ga želijo predati. Mešajo latinske in italijanske izraze, z naglasi romanskega zvoka. Med njimi se vidijo obrazi neobičajne lepote, ki so zelo podobne italijanskim. Glavo si pokrivajo s čepico s klobučevine ali s stožčasto kapo iz belega sukanca; uporabljajo telovnik iz kostanjevega griso, hlačnice zdaj dolge, zdaj kratke; tu zavezani tam ne, iz istega blaga. Bolj slovenski kot ne, prezirajo sandal; ampak gotovo, kot Čiči, v večjem delu neslovanskega izvora, imajo tudi oni zaničevalno ime, in sicer Fučki Fucki, ljudje, ki bežijo. Tretje pleme, ki se začne od Boljuna, razprostre se širše proti sredi do Pazina in se potegne na desni breg Raše, ima iste mešane lastnosti tiste, ki jo opazimo na zadnjem vzhodnem slemenu naših gora, z razliko, da proti morju, v tistem Labina, srbsko-ilirska vrsta serblico-illirico v Liburniji postane očitnejša. Šege, bolj ali manj izvirne, Jezik, bolj ali manj pokvarjen, in take izrazite razlike pogostokrat celo z vasi v vas, kažejo da ni vse to prebivalstvo slovanskega izvora, niti da je slovansko prišlo sem v istem času, ampak nasprotno v več presledkih, po malem tekom kakega stoletja. V vsakem primeru se grejo tej in tisti iz Buzeščine prištevati, za Šavrini, kot najstarejši Slovani naše dežele. Temu daje vero samo ime Bezjaki Besiachi, ki ga kasneje prispeli dajejo vsem trem tem plemenom, ono velja kot sprideno ljudstvo, ki slabo pozna svoj jezik.

Pravi prehod iz slovenskega rodu v srbskega se najde v deželi bolj južno od Buzeščine in bolj vzhodno od dežele pri Raši; neširok pas dežele, ki zaseda če tako rečemo sredo Istre. Tej Slovani zgledajo bolj srbski kot ne proti Tinjanu, Kringi, Žminu, Sv. Ivancu; mešani, pri Grdoselu, Kršikli, do Boruta, ne daleč od Boljuna. Štejejo okrog 9000, bolj krepki, bolj ponosni kot Bezjaki, in v govorici in ne manj obleki zelo podobni pravemu srbskemu rodu, ki biva po preostalem istrskem podeželju.

Ta istrski rod imenovan od Italijanov rod Vlahov Morlacchi (v številu dobrih 54.000) se razširi v spodnji Istri pod Mirno, zahodno od prej omenjenih plemen. K izvirnim navadam slovansko-srbske družine slavo-serblica, k obleki popolnoma narodni, k čisti govorici, se kaže ona ne stara, ampak nedavne priselitve. Številne delitve bi lahko naredili, s podrobnimi razlikami, ampak ker so te v celoti majhne, se ustavimo, zabeležimo samo, da vaščani Peroja, po nekom šteti za Grke po narodnosti, so Črnogorci vzhodne cerkve in kak ostanek osvojevalcev Uskokov se želi zabeležiti v krajih po Altura in Cavrana med Vodnjanom in Kvarnerjem.

Vlahi (ime, ki se nepravilno daje Italijanov, kolikor tudi Čičem, in skoraj vedno tistim, ki družijo slovensko osnovo z srbsko) se brž ločijo po moški zgradbi, surovih načinov ampak odkritih, po višji čepici iz klobučevine, iz nitk plave barve, ki krasijo tesne hlačnice iz belega grigio. Uporabo dveh suken in sandalov zgleda, da so ga pobrali od njih tista plemena, katerih noše se že dotikajo.

Glede Slovanov, ostane nam še opozoriti na pleme poitalijančenih Slovencev, kateri v številu 15.000 na okoli živijo na deželi med Dragonjo in Mirno. Oni se oblačijo in govorijo italijansko, in njihova slovanščina je pomešana z italijanskimi besedami.

(…)

Videli smo kako so tu dva glavna rodova Slovanov, torej slovenski in srbski, prva gospoduje posebej v zgornji, srednji in nekaterih delih vzhodne Istre; druga po preostalem podeželju Istre: ta bolj številna, bolj izvirna, bolj nedavna in iz plemen, ki se malo razlikujejo; tista starejša, razdeljena, mešana, ni vsa slovanskega izvora. In opazimo take razlike sprva na Krasu Devina in Trsta, potem na tistem Pivke in še bolj na črti, ki iz slemen Vena se ravno dol steza do Kvarnerja. Vidimo potem mešanice slovenskih osnov skoraj osamljene in družene z drugimi romanskimi osnovami na visokem Krasu Rašpora, ampak ki so se razvile širše v sredi polotoka. Slovenski rod se kaže, da se je povečini spustil iz hribov, srbska je prišla k nam z morja; ena in druga večkrat ter ena in druga skoraj tuji drugače Slovanom čez hribe in čez morje.

(...)

Prof. Carlo Combi

Prevod po C. Combi: Porta Orientale. Koper, 1890. 284-289.

Istrien. Historische, geographische un statistische Darstellung der istrischen Halbinsel nerst den quarnerischen Inseln.

2. Die Slaven

Istra je v resnici dežela Slovanov, zato ker 2/3 njenega prebivalstva so Slovani. Ampak ne pripadajo isti družini in ne govorijo istega narečja.

Domačini na polotoku so bili keltskega rodu, Istrijani, ki so zasedli obale in dali deželi ime, so bili Pelazgi. Kasnejši naseljenci, ki so jih Pelazgi zatrli in se mešali z njimi, so bili Latini. Oni so postopno asimilirali druge prebivalce, ki so med rimsko vlado, ki je trajala do 8. stoletja, skoraj vse, delno zaradi strahu, delno za prikupitev gospodarjem, bili Latini.

Na obeh straneh Učke med Kvarnerskim zalivom in reko Raša je bivša rimska meja, to je območje, ki so ga starejši z otoki Kvarnerja in območjem mesta Zadar imenovali Liburnija, kjer je nekoč bivalo eno pleme, ki je bilo od obalnih prebivalcev preostale Istre precej drugačno. Če so Liburnijci izvirno Slovani ali sorodniki keltsko-ilirskih Japodov, je težko vprašanje za rešiti. Gotovo je, da ta različna ljudstva, če ne prej, vsaj s premiki v nedavnih časih, so bila asimilirana, in morajo biti šteta med slovanske rodove; čeprav je težko določiti, če njihova noša velja za sosednja plemena notranjosti Istre, ali njihov govor, da bi jih imeli za liburnijske Slovane. Čeprav so surovo ljudstvo, bo lažje posvojiti drug govor kot drugo nošo, ki je običajno odvisna od narave podnebja, čeprav nam ona ponuja na polotoku nasprotne primere.

Po 8. stoletju, novi naseljenci v notranjost dežele navzdol: nemški plemiči in slovanski kmetje. Prvi so bili osamljeni in brez dovolj moči, ker so se razlikovali so dali postopno pot vplivom večine. Razen beneških naseljencev, ki so delno zapustili dežele, ali se pridružili novi narodnosti.

Slovanski kmetje, z stalno novimi naseljenci s strani vlade okrepljeni, omejeno na podeželje, so zajeli ljudi italijanskega izvora in jezika med njimi. Še danes, tisoč let po njihovi prvi selitvi, jih najdemo razdeljene na različne družine.

Med Dragonjo in reko Mirno v okraju Buje živijo Slovani z italijansko nošo in nekaterimi italijanskimi navadami, tako na začetku dvomimo, ali so poslovanjeni Italijani, ali pravi Slovani, ki so se postopoma poitalijančili. Čeprav tej so mogoče najstarejši Slovani Istre.

Za temi so, glede na starost, Šavrini med reko Dragonjo in gorami Vena, v okrajih Piran, Koper in mestu Trst, pravi Slovani po jeziku in noši. Njihovo ime, Šavrini, najbrž izhaja iz Save, ampak to se ne sklada z izjemo nedavno držane rdeče, bele in zelene barve res in vrvic, ostanek bivšega madžarskega podrejanja, mogoče.

Drugi, tudi starega rodu, in mogoče sorodni tem zadnjim, so prebivalci območja ob zgornji Mirni, v okraju Buzet.

Zelo starega izvora morajo biti tudi slovanski prebivalci okraja Labin, med Rašo in Kvarnerjem, ki so zgleda pripadali liburnijskemu plemenu.

Z novejših časov so prebivalci med Mirno in Lemom, ter slednjim in Rašo, Vlahi in Uskoki (Morlachen und Uskoken), prišli iz Dalmacije, Črne Gore, Hercegovine in hrvaškega Primorja, in vsi, čeprav različnega izvora pripadajo eni družini.

Izvirno latinskega rodu v okraju Podgrad so sedaj postali precej slovanski, in kmalu bodo prebivalci vasi, ki morajo hraniti jezik po Vlasih (Wallachen).

Vsi ti razni slovanski rodovi ohranjajo značaj skupnega izvora v jeziku, noši in navadah, ampak spet najdemo z okraja v okraj, pogosto iz kraja v kraj tako velike razlike, da bi lahko bili razdeljeni, na različna obdobja in na različne dežele, ki so držale priseljene slovanske rodove, ker živijo ločeni eni od drugih, vsaka skupnost ohranja svoje običaje in navade, svoj govor.
Slovanska plemena se niso stopila med seboj, poročajo se samo po mestih ali vaseh in tako ohranjajo značilne navade in družinsko običajnost.

(...)

7. Sprache

Ker je Istra slovanska dežela, je torej jezik večine prebivalstva slovanski, toda različnih narečij. Šteje se, da samo 3/10 prebivalstva govori italijansko, in navadno samo v mestih in vzdolž obale. Ljudje govorijo, posebej v bližini mest in zahodne obale, pogosto oba jezika, italijanskega in slovanskega.

Učeni Dobrowsky je delil veliko ljudstvo Slovanov na dve glavni veji, katere ena pripada severu in zahodu, druga jugu in vzhodu. K prvim šteje Ruse, Poljake, Lužiške Srbe, Čehe, Sležijce in Moravce, k drugim Hrvate, Srbe, Slovence, Dalmatince, Črnogorce in Bolgare.

V jezikovnem smislu se Slovani delijo na štiri glavna plemena: prvo vidi Ruse; drugo Poljake in Sležijce: tretje Čehe, Moravce in Slovake; četrto južne Slovane, t.j. Hrvate, Srbe, Slovence, Dalmatince, Črnogorce in Bolgare. V Istri je zdaj krasna mešanica te zadnje družine, in torej tudi njena različna narečja.

V vsakem okraju je položaj prebivalstva naslednji:

Okraj Koper. Prebivalstvo: 28.135 duš. Po narodnosti so 2/3 Slovani slovenskega jezika in rodu, 1/3 Italijani. Slednji so omejeni na mesti Koper in Milje. Vendar pa razume italijansko tudi en del slovanskega prebivalstva in ga govori.

Okraj Piran. Prebivalstvo:14.873 duš. Od teh so 12.930 Italijanov, ali poitalijančenih Slovanov, od katerih jih živi v glavnem mestu Piran 9033 duš in trgu Izola 3897. Preostanek okraja so Slovani, na tej strani reke Dragonje prebivajo tisti slovenskega narečja, čez njo ilirskega. Njihovo število znese 1942 duš.

Okraj Buje. Prebivalstvo: 14.297 duš, od katerih pripada ena tretjina italijanski, dve tretjini slovansko-ilirski narodnosti. Prvi živijo pretežno v mestih Umag, Buje in Novigrad.

Okraj Poreč. Prebivalstvo: 8400 duš. Prebivalci Poreča in Vrsarja, prvi z okrog 3000, drugi z 780 prebivalcev, pretežno italijanske, v vseh drugih krajih slovanske in to vlaške narodnosti.

Okraj Rovin. Prebivalstvo: 14.514 duš. Te so v Rovinu samem s preko 11.000 prebivalcev Italijanov, govorijo značilno narečje. Drugače so v okraju naseljeni Slovani, ki pripadajo družini Hrvato-Srbov (Croato-Serben).

Okraj Vodnjan. Prebivalstvo: 13.000 duš. Vključujejo 4300 Italijanov, ki prebivajo v mestu Vodnjan, ostali so Slovani in to vlaškega rodu.

Okraj Pula. Prebivalstvo: 6358 duš, od katerih večina slovanske in to srbske narodnosti. Samo v mestu Pula, potem po vaseh Galežana, Fažana in Šišan stanujejo Italijani. Prebivalci Peroja so, kot že omenjeno, črnogorskega rodu.
(kot že omenjeno, ker jih pod etnografijo posebej omenja v poglavju 6. Peroieser)

Okraj Labin. Prebivalstvo: čez 12.000 duš in to slovanske narodnosti. Prebivalci Labina in Plomina lahko so sprejeli italijanski jezik in običaje, toda govorijo tudi po slovansko. Prebivalci ostalih krajev so pravi Slovani po jeziku in običajih, toda govorijo dosti tudi italijansko.

Okraj Volosko. Prebivalstvo: 23.217 duš. Celotno prebivalstvo tega okraja je slovanske narodnosti; narečje, ki ga govorijo tukaj, je zelo podobno dalmatinsko-ilirskemu, ne tako hrvaško, katero je veliko bolj nerazumljivo prebivalcem tega območja, kot dalmatinsko. Obalni prebivalci okraja razumejo tudi večino italijanščine, saj se kot morjeplovci na plovbah in potovanjih naučijo tega jezika.

Okraj Podgrad. Prebivalcev tega okraja znese za 16.039 duš in se lahko ločijo v dve družini. Cel jugovzhodni del tega okraja naseljujejo Čiči (glej Tschitschen). Preostanek prebivalstva je kranskega rodu in je poznano pod imenom Brkini.
(glej Tschitschen, ker je pod etnografijo poglavje 3. die Tschitschen).

Okraj Buzet. Prebivalcev tukajšnjega prebivalstva znaša 14.026 duš. Ti so delno italijanskega, delno slovanskega rodu. Italijani živijo v mestu Buzet, nekatere družine stanujejo tudi v vaseh Roč, Draguč in Sovinjak. Ostanek prebivalstva je slovansko, in to slovenskega rodu.

Okraj Motovun. Prebivalstvo tega znaša 14.230 duš in je, z izjemo mest, v teh živijo Italijani, slovanskega rodu in to v južnem delu dalmatinsko-morlaškega in v vzhodnih krajih srbo-hrvaškega rodu.

Okraj Pazin. Skoraj celota, 23.570 duš, ki pripadajo temu okraju je slovanske narodnosti in govorijo eno narečje ilirsko-hrvaškega jezika s primesjo italijanskih izrazov. Nekaj družin v glavnih krajih nekaterih občin so italijanskega porekla in večinoma priseljeni iz beneške Karnije (venetianischen Carnien). Te družine, kot tudi izobraženi domačini govorijo skupaj z slovanskim tudi italijanski jezik, ki zaradi pogostega prometa z bivšimi beneškimi obalami, preko učenja v osnovnih šolah in posebej zaradi dejstva, da je sodni in uradni jezik italijanščina, zmeraj bolj razširjen. Občine v Gradini, Letaju, Sušnjevici in Grobniku ob vznožju Učke (Monte Maggiore), z prebivalstvom 960 duš, so naseljene z Vlasi (Wallachen) (glej romanische Colonie)
(4. Romanische Colonie je poglavje v etnografiji),
ki so se naselili tu kot kolonija in še vedno prisotni skupaj z slovanskim kot jezikom sporazumevanja, zraven romanskega, z mešanico tujih besed govorijo kot domač jezik.

Prevod po Istrien. Historische, geographische und statistische Darstellung der istrischen Halbinsel nerst den quarnerischen Inseln. Triest, 1863. 147-149, 154-157.

Istria. Studj storici e politici.

Etnografia dell'Istria.

(...)

I.

(...)

Italijani, z vključenim Trstom, štejejo 160.000; Slovani med čistimi in poitaljančenimi 112.000.

(...)

Glede Slovanov, ti se delijo na dva glavna rodova. srbskega in slovenskega. Srb, močnih udov in duše, rjavo olivne barve, prodornega pogleda, ima bistrejši razum in večji ponos narodne zavesti; Slovenec, nižji po postavi, plavih oči in bele polti, ima nežnejši videz, ampak obenem šibkejše običaje in manjši čut svojega naroda.

Srbi, ki jih Italijani kličejo Morlacchi (od tu naprej prevajam kot Vlahi), jih je po številu 54.000, in živijo na podeželju spodnje Istre med Mirno, morjem in Rašo. Toda preden se dotaknejo bregov te reke se razdelijo med slovenske pripadnike, tako prehod med enim k drugemu rodu (okrog 10.000) je prav v sredi polotoka. Na levem bregu Mirne do izliva in pri obali je prehod srbske veje v italijansko, to so poitalijančeni Vlahi, v številu okrog 6.000. Druge posebnosti družine Srbov bi lahko navedli s podrobnejšimi razlikami, četudi na primer najdemo v Peroju črnogorsko vrsto ali uskoško v vaseh pokrajin Altura in Cavriana med Vodnjanom in Kvarnerjem, ali celinsko na območju Poreča, je stopitev različnih plemen skoraj popolna, in se lahko reče da je med Srbi, kateri ne italijančujejo ali se niso zmešali z Slovenci, torej med 30.000 njih, enotnost odraza, načinov, jezika in obleke.

Obleka, iz nekaterih surovih krp, kostanjeva ali pobeljena, ki jo Istrijani kličejo griso, je precej značilna. Oblečejo se dva površnika ali suknji kot se želi reči, tisti spodnji je krajši in brez rokavov. Bele hlačnice, obrobljene s plavo, stojijo po celi nogi in gredo v nogavico, ki se pripne s določenimi kavelčki okrog in okrog gležna noge. Sandal namesto čevlja je najbolj gotova sled srbskega rodu.

In s temi Vlahi, brati Dalmatincev, ki se predstavljajo trmasti kot ljudstvo nedavne priselitve in svežih običajev, čiste ilirske govorice, z družinskimi imeni, s katerimi se počutiš najlažje nagnjenega k vzljubitvi. Odkriti, zvesti, ljubeči do družine in možje vzgojitelji sinovom, che vogliono odtrdeli ob vsakem nelagodju že od prvih let. Vraževerni, ma di loro fole samo tedaj žilavi ko se jim bojuješ nasproti, vdani nasprotno, kjer scherno indiretto pelje k uničenju. Gostoljubni, prihranijo za tujca najboljše vino; usmiljeni, razdelijo njihov kruh z revežem katerekoli narodnosti, ki naj ga prosi brez joka, z ischietta zaupanjem; nepremakljivi v prijateljstvu; nikoli nezvesti, razen če jim odrečeš zaupanje; raje izberejo smrt kot te prevarati, če pokažeš, da jih šteješ med poštenjake, in imajo na ustih pogosto pregovor: Kdor ima vero, vero zasluži.

Drugih 9.000 Slovanov, bosanskega izvora, se pripišejo k rodu Srbov in se razločujejo v dve družini. Ena bolj starejša, izvira iz bregov reke Kolpa, zaseda sredino grofije Pazin; druga, delno liburniška, delno dalmatinska, je razprostranjena čez labinsko podeželje in tudi na desnem bregu Raše do tistega pri Motovunu. Prva se približa Slovencem, druga Vlahom, ampak obedve trpijo vcepljenost romanskega debla.

Od ostalih 58.000 Slovanov, jih je 49.000 med Slovenci in poslovenjeni, ki jih Srbi povečini imenujejo Bezjaki, to pomeni sprideni ljudje slabo poznavajoč svoj jezik. Toda kakšna raznolikost med njim! Večina (30.000) jih je med Trstom in Dragonjo. To so Slovani, ki so najbolj podobni tistim v Furlaniji glede na fizionomski tip, in imajo ime Šavrini z njihovega prvega stana na bregovih Save. Njih govorica je zelo pokvarjena in čeprav jih je malo, ki so na tem, da bi postali italijani, skoraj vsi razumejo jezik, in mnogi ga govorijo. Oni se namreč kažejo kot najstarejši Slovani v deželi. In po drugi strani, kolikor spoštujejo oziroma poveličujejo italijanskost, in po tem precej različni od Vlahov, pravijo da so se odpovedali lastni narodnosti, da kažejo pogosto sramoto ali jo celo zavračajo, bahajoč se da so stari sinovi Sv. Marka (vecchi figli di S. Marco), ne upajo se ga odtrgati, kot ljudje zaželeni da so Slovani dosti časa od samega italijanskega gospoda, in tako ne ponosna pri vztrajanju, niti dejavna k spreminjanju. In kako nesrečen je takšen položaj se razpozna če vržemo oko čez njihovo deželo, kjer zapostavljena vzgoja in tišina predstavljajo v živo to utrujenost ponižnega kmeta. Ampak, edinstveno nasprotje, njegova žena, ki jo ljubim in ljubi svojo družino, močno dejavna, in je lepo videti okusno čistost oblačil, in vnemo, ki jo vloži v delo za to. Imeli so običaj malo nazaj tej Šavrini spustiti na rame zelo dolge lase in nositi na glavi klobuk zelo širokega okrajca. Zdaj hranijo bolj preprosto pokrivalo iz čepice s krpe na rob prepognjno na zunaj in odrezano na en trak, tako da sprejmejo v votlini zavoja dolge lase zavite, kar jim preprečuje povratek, in jih celo skušajo skriti. Mnogi med drugim so opustili tudi ta običaj in sprejemajo bolj običajne navade, ali pa so kot med pastirji (mandriani) na območju Trsta, ki so med Slovenci najbolj ljubki vpadljivih oblek in bleščečih barv, opustili kapo iz krzna kune ali lisice za določeno nošo s perjem. Telovnik in običajen kostanjev griso ter enako kostanjeve kratke hlačnice do kolen, široke in ne zavezane, nogavice iz volne ali sukna, nikoli sandali, ampak čevlji z oblo konico. Pri našivih in ostalih okrasih družijo vedno belo, rdečo in zeleno.

Buzečani (Pinguentini), okrog 8.000, razloženi po zgornji dolini Mirne, ja govorijo slovensko, ampak najbolj ostudno, posebej pri glagolih in pri sklanjanju imen in celo pri označevanju spola, in vstavljajo latinske in italijanske glasove ter navade z romanskimi naglasi. Glede na to, da se gre za pleme Slovencev dobro usmerjeno k stopitvi v naš rod, če določene pojave neobičajne lepote, in skoraj bi rekli govoreči naše narečje v čudovitem izrazu pogleda in nasmeha, nas ne bi dale, tudi brez drugega, v sum da vsi ti ljudje niso slovanskega izvora. In če si jih zamišljamo kot poslovenjene stare Italijane, bomo opazovali z več zanimanjem da, medtem ko tej zaničujejo sandale Vlahov, kot vsi Slovenci, in se približajo tem, razen v stožčasti čepici iz belega sukna, v vseh drugih običajih osebe niso prav nič nagnjeni k njim, in jih postavljajo k Srbom in čustva do nas dajo nad vsa druga.

Čisto nasprotno Slovenci razpršeni po dolini Raše (okrog 7.000) so najbolj tuji, ne toliko Italijanom kot drugim Slovanom Istre. Govorica in določena oglatost potez dokazujejo, da so bratje starega slovenskega plemena (tribu vindica) v dolini Kolpe na meji Spodnje Kranske (Carnio Inferiore). Pri oblačenju sta zapestnik in ovratnik sinje barve najmočnejša značilnost.

Drugih 4.000 Slovencev stanujejo v zgornji Istri, to je na planotah Vena (altipiani della Vena) oziroma kraških, in imajo zato ime Kraševci (Carsolini). Niso še ena družina iste krvi, ampak mešanica rodov, največja mogoče, ki ga vidimo na celotni meji Julijskih Alp.

Na Krasu pri Devinu in Trstu bolj izrazne fizionomije, bolj sproščeno gibanje; pri Sv. Petru močne postave, strogih obrazov, težka hoja; na zadnjem pri Rašporu, romunske vrste (tipi rumeni), črne polti, zelo živahni odnosi, zaupljivega vedenja, pogumnega in vročega duha. In medtem, ko večina govori slovensko, srečaš tudi srbskega, in keltski u v tem in onem, in ostanke romanskega narečja: zmešnjava, ki se ti zdi precej naravna na hribih meje, nasproti tistega prehoda, ki nam je prinesel vse tiste stare in nove barbare.

K tako označenim domovanjem Italijanov in Slovanov v Istri, nam ostane dodati 12.000 poitalijančenih Slovencev in 3.000 Romunov (Rumeni). Prvi, zbrani v skupinah od Dragonje do Mirne, uporabljajo slovensko v družinskem pogovoru, in tedaj tudi z veliko besedami našega govora, ampak razen tega, govorijo tekoče beneško narečje in se oblačijo po italijansko, tako da, bi se najbrž prej verjelo da so poslovanjeni italijani kot obratno.

(...)

Prevod po Carlo Combi: Istria. Studj storici e politici. Milano, 1886. 154-158.

Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis.

Prebivalci po veri in narodnosti.

(...)

Meja med Slovenci in Italijani v Trstu se ne da določiti, ker je v predmestjih in bližnjih krajih prebivalstvo zelo pomešano. Gorenja okolica se pač lahko imenuje popolnoma slovenska. V Istri govore italijanski ob vsej obali tja doli do izliva Draganje, zlasti v mestih Milje, Koper, Izola in Piran ter v obližju teh mest, posebno če spadajo raztresene hiše pod mestne duhovnije, n. pr. Brtoki, Škocjan, Sv. Marko, Sermin in Oltra.

Draganja pa naznačuje približno mejo med Slovenci in Hrvati. Vendar se ljudska govorica močno približuje hrvaščini tudi že v nekaterih selih na severu Draganje, n. pr. v Šempetru na gori in Koštaboni. Nasproti pa se imenujejo prebivalci v Topolovcu (Herovih), Gradinji in še celo v Šterni „Slovence", doma govore mešano, v cerkvi in šoli pa sedaj le hrvaški. Mešano je prebivalstvo tudi v Smokvici in Movražu, ker sta ta dva kraja nekdaj spadala pod buzetski okraj. Na Kozlerjevem zemljevidu so prišteti Slovencem vsi prebivalci, ki spadajo pod osapsko dekanijo, torej tudi oni v Sočergi, ki se štejejo za Hrvate, Jelovici, Vodicah, Golcu in Poljanah.

Slovence v severovzhodni Istri onstran glavne ceste imenujejo Brkine; tostran so pa „Čiči". Kozler prišteva Slovencem prebivalce krajev Podgrad, Velobrdo in Jelšane; a Račice, Starada in Pasjak pa ne, čeravno so tudi ti spadali pod podgrajsko sodnijo, torej so bili vedno v zvezi s čistimi Slovenci. (Munci in Žejanci so spadali n. pr. pod završniško gosposko, Jelšanci pa pod gutniško). Resnica pa je, da govore v Račicah, Staradi in Jelšanah pomešano, pol slovenski, pol hrvaški, a v Pasjaku in Sapjanah bolj hrvaški.

Sicer pa je neizrečeno težko določiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narečje v drugo prehaja. V prejšnjih časih so šteli n. pr. vse kajkavce sploh k Slovencem. Kajkavcev so našteli 1. 1861 v podgrajskem okraju (Jelšane in Starada) 4796; v buzetskem okraju, ki je ves kajkavski, 10.485 duš, takoimenovani Fučki; v prtoljski dekaniji (tudi „Fučki") 8032; v umaški dekaniji, „Šavrini", 7319; v motovunski dekaniji (Kaldir, Karojba, Novaki, tudi „Šavrini") 1250; v kršanski dekaniji (Dolenjavas) 1037 in v pazinski (Zamasek) 386, vkupno torej 33.305. Ob istem času so bili našteli pravih Slovencev 34.446, torej vseh kajkavcev vkup 67.751.

Še težje je določiti mejo med Hrvati in Italijani. V obče se ta meja vleče vzporedno z zahodno obalo in ni, izvzemši pri Halah in Vodnjanu, nikjer več kot dva kilometra od nje oddaljena. Italijani zapremajo torej okoli 575 km2 istrskega površja. Popolnoma, ali večinoma italijanski so le kraji (razen že pri Slovencih naštetih): Žalborna, Novigrad, Sv. Lovreč, Umag, Vrsar, Poreč, Rovinj, Bal, Vodnjan, Fazana, Galožan in Pulj; njih prebivalci govore brez izjeme beneško narečje. Hrvati okoli Pazna jih imenujejo Latine in imajo jih za zvite ljudi. V zadnjih 15-20 letih se je poitalijančilo tudi mnogo Hrvatov v Materadi in Petrinju.



Tudi Hrvati, ki prebivajo na 4366,5 km2 istrskega površja, se med seboj dijalektično precej razločujejo. Vrh tega so prebivalci nekdanje beneške Istre mnogo višjega stasa, bolj Črnogorcem podobni in govore čist jezik, (nekdanji avstrijski Istrani pa bolj slovenski). Tudi v Promanturščini govore lepo hrvaščino (sami „štokavci"'). Prebivalce nekdanje pazinske grofije (tjedoli do Plomina) so imenovali Bezjake, a sami sebe so nazivali „kraljevce", tudi „muškardine" (tiste, ki imajo „korajžo").

„Čakavščino" govorijo po vsi vzhodni Istri, od Pazina do Roverije in Barbanščine. Tu so odločni „ikavci", tako da govorijo celo „grem domi". Tudi takoimenovani „Čiči" v Račjivasi, Podgačju in Lanišču so „čakavci". — Na otokih pa izgovarjajo povsod ca.

Čiče imenujejo prebivalce vasi Mune, Žejane, Brgud, Jelšane, Starada, Lipa, Skalnica, Golac, Vodice, Lanišče, Brest, Sušnjevica in Brdo, ter jih našteli 1. 1801: 10.074; njih vasi imajo vsa slovanska imena, znamenje, da so se Vlahi še le za Slovenci naselili. Srednji Istrani jim pravijo Vlahi in Čiribirci, dočim so Vlahi Arbanasi (potomci Dalmatincev in Ercegovcev?) Hrvati na južni strani Paše, Žmina, Kringe in Baderne. Blizu Kranjske meje bivajoči Čiči govore slovenski, ali pa hrvaški, le v vaseh Mune in Žejane še sedaj rumunskiali čiribirski. Pred tremi desetletji so razumeli ta jezik še skoro vsi Čiči. Jakob Volčič je trdil, da so to prisiljeni „cincari" (Macedo-Vlahi).

Pri zadnjih štetvah se niso več ozirali na narodnost, ampak le na „občevalen jezik", zato nimamo natančnih podatkov, koliko prebivalcev spada tej ali drugi narodnosti. Leto 1850. je bilo zadnje, ko so šteli še po narodnosti, in tedaj so našli v Trstu z okolico 26.948 Slovencev (P. Kozler jih je računal leta 1854: 33.414) in 51.695 Italijanov, v Istri pa 38.878 Slovencev, 88.343 Hrvatov in 85.778 Italijanov. (Kozler je računal 38.000 Slovencev, 136.000 Hrvatov in 61.000 Italijanov.)

Po občevalnem jeziku so našteli 1. 1880 v Trstu 26.263 Slovencev in sicer v mestu le 2.817, (v predmestjih pa 12.812), 88.887 Italijanov (v predmestjih 36.605), 5.141 Nemcev, 126 Srbo-hrvatov, 92 Čehov. Istega leta je bilo v Istri: Hrvatov 121.732, Slovencev 43.004 in Italijanov 114.291.

Leta 1890 so našteli v Trstu 27.725 Slovencev (8564 + 9332 + 9829), 100.039 Italijanov, 7.107 Nemcev, 404 Srbohrvate in 140 drugih. V Istri je bilo istega leta 44.418 Slovencev (v Koprščini 27.343, Vološčini 13.640, Puljščini 1.560, Poreščini 1.427, Pazinščini 390 in Lošinjščini 49), 140.713 Srbohrvatov, 118.027 Italijanov in 5.004 Nemcev.

Načudnejše je, kako je tako silno poskočilo število Italijanov v Trstu, čeravno vemo, kako zelo se sele Slovenci v to mesto s Krasa in z Goriškega sploh.

Glede skoro jednakomernega števila Slovencev v Istri je treba opomniti, da so l. 1890 šteli prebivalce mnogih vasi za Hrvate, kateri so poprej veljali za Slovence, n. pr. v buzetki občini v Vrhu, Sovinjaku, Draguču in mestu Buzetu. L. 1890 so razločevali Slovence le še v Movražu, Sočergi, in deloma v Črnici.

Tudi Italijanov izkazujejo v Istri kakih 25.000 preveč. Zlasti v občinah Umag, Buje in Oprtlje zapisali so premnogo Hrvatov za Italijane. Ako te odštejemo, najdemo, da biva v resnici v Istri le okoli 93.000 Italijanov ali 30%.

Simon Rutar: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, 1896. 65-68.

De Commentarj storici-geografici della provincia d'Istria. Libro primo.

Poglavje XV. Različne vrste ljudi, ki se najdejo v deželi, jeziki in bivališča.

Vsa pokrajina Istra je naseljena s petimi narodi, nadomeščajoč vesoljno opustošenje povzročeno zaradi vojn in zraka, ki so iztrebile na več krajih stare prebivalce, odpornost tujcev, del katerih so spravljeni zapustiti domače stanove za tisto malo ugodja, ki ga da ta dežela, povezano z ljubo svobodo, in oddaljenostjo, ki se čuti sedaj, od državljanskih in tujih vojn. Drugi potem, da bi zbežali tiranskemu otomanskemu jarmu so se tukaj umaknili v mir.

Prvi, in številnejši od ostalih so schiavoni, ki jih drugi kličejo slavi, prihajajo iz Dalmazia, ali Schiavonia, stari Illirico, močna in na napore navajena ljudstva, in so razpršeni po vseh krajih, namreč sedaj je slovanski jezik lingua slava postal običajen skoraj povsem, in ljudje mnogih vasi ne znajo niti govoriti italijanskega. Tej so leta 966 vpadli v krajino in uničili v glavnem območje Poreča, zaradi česar so v privilegiju Rodoalda patriarha Ogleja škofu Poreča klicani podli Slavi, in trdi barbari.

Tej se lahko reče so v večjem delu kmetovalci, in oralci zemlje, in zato bivajo po vaseh in podeželju.

Druga ljudstva, ki bivajo v tej deželi, so tisti iz Carnia podjetni možje, ki obdelujejo volno, tkejo sukna, in platna za obleči nizko ljudstvo, in delajo druge podobne poklice, in od teh so krojači, kovači, čevljarji, kamnoseki, ključavničarji, in podobne ročne obrti; služeč v deželi opravljajo svoje dobre izume in kujejo velike prihodke, h katerim dodana varčnost so nekateri postali zelo lagodni in bogati v kratkem času. So ljudje lepega videza, in takšnega vedenja, in s trgovino pomagajo pokrajini. Tej imajo razpršeno svoj rod po večjih vaseh, in tudi po gradih in obzidanih zemljah, in niso tako stari kot so Schiavoni.

Tem Carnii klicani običajno Cargnelli se pridružijo mnogi Friulani, ki so ljudje ne veliko daleč od njih; del se vedno ustavi po deželi, ali po zemljah, ali na katerem posestvu, del se jih drži delati v določenih delih leta, potem se vrnejo v deželo s zasluženim denarjem.

Tretji rod so tisti iz Grada Grado, kjer se rodijo ribiči, vajeni in navajeni morja, z njihovimi čolnički; tej bivajo v obmorskih krajih, in v Umagu, Novigradu, Poreču, Vrsaru, in drugod imajo posejan svoj rod. Prevažajo z blagom rib v Benetke tudi mnoge druge stvari.

Tej so preprosti ljudje z govorico, ki je pol podobna staremu beneškemu, in skladno z njihovim načinom življenja tudi govorijo prijetno, sovražniki šumov, ne cenijo brez besa naporov in neprijetnosti morja, na katerem se preživljajo z ribarjenjem, so lepega videza, in v tistem kažejo svojo preprostost, mnogi teh so s trgovino postali bogati. Število 25 hiš ali nekaj več kar jih je v Novigradu, dvanajst družin, ki so prišle iz Grada, razen tistih, ki ostanejo za nekaj mesecev in potem gredo k njim domov.

Četrti so novi prebivalci prišli iz Albanije in ostalih krajev zasedenih od Turka, povabljeni od Beneške Republike z mnogimi oprostitvami, in posebej, da jim sodi kapitan Rašpora, razen tistih, ki so na območju Pule, ki jim je sodil Provveditore, in cenili so kot veliko ugodnost biti svobodni od podestà, in načelnikov teh mest in gradov.

Tej novi prebivalci imajo stan tam čez Mirno raztezajoč s Tara Torre po ostanku območja Poreča, in po vsej Pulščini Polesana, po ravnih krajih. So tudi drugi nad območjem Umaga, in okolico; mora biti okoli 100 let od privedbe teh prebivalcev.

Ostanejo za peti rod domačini krajev, katerih potomstvo v nezdravem zraku ne pride do dveh stoletij, ampak na tej zemlji so mešani tujci z domačini, in jo naseljujejo ljudje vseh narodov, kot Fiorentini, Bergamaschi, Vicentini, in drugi.

V krajih dobrega zraka kot Trst, Milje, Koper, Izola, Piran, Rovin, in drugih krajev pri morju, in tudi v notranjosti v Bujah, Oprtalu, Motovunu in Buzetu, in v tistih pod hribi je bilo nekaj malo plemiških hiš, in starih, katere za varnost pred vojnami so prešle pod Mesto Koper in Trst, druge so porušene in padle v revščino, in mnoge so šle v preteklih stoletjih v mesto Benetke, katero je naredilo pri svoji rasti veliko škodo pokrajini. Pozimi se spustijo s Kranske dal Cragno o Carniola, in z drugi goratih delov Noriških Alp Alpi Noriche mnogi pastirji z svojimi čredami, in jih ostanejo past do celega meseca aprila, nastanjajoč se na kako posestvo deželanov katerim prispevajo določene prejemke imenovane pašnine erbatici.

Zaradi vojne s Turki, mnogi Vlahi Morlacchi so bili privedeni s tistih delov nad mejami Dalmacije opustošene od Turka, da bi bivali v tej pokrajini, ampak zaradi navajenosti na rop, ki ga redno izvajajo v tistih deželah, zelo vznemirjajo okolico njihovih bivališč, ki izidejo nadležni in škodljivi.

(...)

Prevod po L'Archeografo triestino. Raccolta di opuscoli e notizie per Trieste e per l'Istria. Volume IV. Trieste 1837. 52-54.

Illyrisches Blatt, 27.11.1849

Die Slaven Istriens

Različna mnenja zgodovinarjev o večini prebivalcev istrskega polotoka so mogoča, kot domačini se navajajo zgodni Kolhi, zgodni Grki, Traki in Kelti, Romani ali Slovani, zdi se nevidnost teh, če slednjo kot tako imenujemo, zasluži največjo vero. Je potem vendar stara, na severovzhodni obali Jadranskega morja priprtega Iliriji Illyrien, domovina slovanskega naroda, ki so že v najstarejših časih, kot sosednja in sorodna Grčija, igrali enako pomembno vlogo. Tudi dejstvo, da so Slovani po večjem delu Istre in gora izključno naseljeni, govori o sedežu njih vseh, in gotovo se lahko hvalijo kot najstarejši znani prebivalci takega obsega. V popolni odsotnosti izvirnih in ohranjenih virov želimo, kljub temu preseči zgodovino predsodkov, s pogledom v sedanjost, z obravnavo istrskih Slovanov, njihovega jezika, načina življenja in značaja, kar se nam zdi veliko bolj privlačno.

Narodni značaj, ki se pri Slovani v patriarhalnem smislu na splošno vedno ohranja, ga pri istrskih Slovanih spet najdemo, in ravno zato, ker se tako bistveno razlikuje od njegovega italijanskega soseda. Navezanost in navade ter način življenja prednikov bi lahko bili, da bi dobili njegovo staro nošo in jezik, ki ga več ali manj čisto govori, odvisni od trgovine z Italijani, ki je bolj ali manj imela vpliv. Vendar, poleg dveh narečij Slovanov Istre, slovenskega slovenischen in ilirskega illyrischen, lahko rečemo, da je razlika tako v noši kot narečju, ki jo vidimo pri istrskih Italijanih celo na najmanjših razdaljah njihovih domov, pri Slovanih tega ne najdemo. Samo primerjajmo italijanske prebivalce Rovina z Slovano-Italijani Slavo-Italianer Vodnjana.


Slovani Istre in Primorja na splošno pripadajo južnoslovanski jezikovni družini, in po njihovih narečnih razlikah se ločijo na Slovence Slovenen in Srbohrvate (Ilire) Serbocroaten (Illyrier). Slovenci naseljujejo kraško območje, okolico Trsta Triest proti Piranu Pirano, s izključitvijo tega mesta kot krajev Milje Muggia (slav. Mile), Koper Capo d'Istria (Koper) skupaj z Izolo Isola in tem pripadajoči zaselki, do reke Dragonje Dragognafluss (slav. Rukava), kjer slednjo od svojih ust gor proti Topolovcu Topolovac, potem po črti med Rakitovcem Rakitovic in Zazidom Zazid, Jelovicami Jelovice in Podgorjem Podgorje, Golcem Golac in Obrovom Obrov, Poljanami Polane in Hrušico, Žejanami Sejane in Pasjakom proti Rupi in Jelšanam do meje Kranske lahko štejemo kot jezikovno mejo med slovenskim in ilirskim narečjem. Slovanski prebivalci med reko Dragonjo in reko Mirno Quietofluss (slav.Mirna) v okraju Buje Bezirke Buje, tako kot v okolici Buzeta Pinguente, so v jeziku prehod k ilirskemu narečju, saj najdemo v njem sestavine obeh narečij, in tudi noša tega področja, pogosto s primesmi obeh med Slovenci in Iliri, kot tudi Italijanov lahko sklepamo. Ker so Slovenci zgoraj omenjenih delov, tistim bližnjega Krasa Karstes in postojnskega okrožja Adelsberger Kreises, tako v jeziku, navadah in obleki precej enaki, in so znani bralcem teh listov, želimo usmeriti našo pozornost k našim srbo-hrvaškim bratom v Istri.

Prebivalci visokega Krasa proti Učki Monte Maggiore (Učka) srednje in spodnje Istre nosijo pečat istega srbo-hrvaškega rodu, tako da so samo po izgovorjavi in obleki opazne manjše razlike. Tako se tisti s področja visokega Krasa, Učke, okolice Pazina Pisino in Labina Albona razlikujejo od tistih z okolice Poreča Parenzo, Sv. Lovreča St. Lorenzo, Rovinskega sela Villa Rovigno (Selo Rovinsko), Kanfanara Canfanaro, Sv. Vinčenata St. Vincenti, Barbane Barbana, Vodnjana Dignano (Vodnjan) in Pule Pola. Tej govorijo najčistejšo ilirščino Illyrisch v Istri, še posebej ženske, otroci in tisti, ki so v majhni trgovini s tistimi kraji, v katerih govorijo italijanščino čez slovan-italijansko slavo-italienisches mešanico. Manjše razlike posameznih krajev v jeziku in delno tudi v obleki bi s podrobno raziskavo dale hvalevredne informacije o kasnejših prilivih slovanskih družin iz sosednjega hrvaškega Primorja in Dalmacije croatischen Küstenlande und Dalmatien, ker vemo, da je bilo v zadnjih preteklih stoletjih več družin premeščenih v Istro in so se nastanile v kraje prizadete od kug in opustošenj, kot se je zgodilo tudi v primeru samih prebivalcev našega pri Vodnjanu postavljenega kraja Peroj. Poimenovanja: »Čiči, Kraševci, Vlahi, Liburni, Japidi, Kraševci« itd. »Čiče, Karster, Morlache, Liburiner, Iapidier, Carsoliner« u. s. w. se nam ne zdijo z etnografskega stališča vredna in raziskave o izvoru teh in njihovega pomena se verjetno komaj splačajo.

Istrski Iliri ljubijo domačo neodvisnost, na kamnatih in sušnih tleh z neizrekljivimi mukami vzbujene sadove varčno porabi. Na skalnatem Krasu pogosto potegnejo sunki vetra, slavna burja Bora, stran tako pridelek kot tanko plast prsti, v zrnju se je našla revna hrana. Istrski Slovani se večinoma posvečajo poljedelstvu ali ovčjereji, in jo sprejmejo, čeprav stiskajoča revščina je njen delež, redko trgovini. Šege in navade svojih očetov sveto ohranja, sledi samo stanju svojih očetov in prednikov, zato je rad tudi obalo priznal pohlepnim in kupčevalskim Italijanom, in večinoma drži zasedeno samo notranjost polotoka. Ljubi živino, posebno ovčerejo, njemu največji zaslužek in priskrbi potrebno obleko. Fant, komaj pobegne z zibelke, je že sposoben črede na paši, in se nauči spreminjanja vremena, toplega in hladnega, vedno izpostavljen lakoti in žeji, trpi največje pomanjkanje. Šibak fant tako umre kmalu v mladosti, medtem ko je boljše grajeni, zdrav, močan in silen, vseh del in težav zmožen. Zato so pretežno velike, silne in moške postave, zelo redko slabotne in šibke.

Mož ima obilje moči, zdravja, odpornosti in trajnosti. Uredil je polje in ga obdeluje z trto, koruzo in drugimi polščinami, medtem ko žena skrbi za gospodinstvo, vrti lan in volno, s katerih sta izdelani za uporabo družini potrebni platno in blago, ena groba temno rjava cunja. Večinoma dobro grajena dekleta krasijo poleg njene preproste, v očetovi hiši izdelane obleke, več kot ena pestro obarvana cunja ter kovinski uhani in prstani.

Moralni značaj istrskih Slovanov je bil z strani govorcev javnosti in poročevalcev večinoma ocenjen narobe v njihovi naglici in brezbrižnosti, in so jim tudi ušli, tako kot Slovani na splošno, ni krivda, da so sumljivi, zlobni in zlonamerni. Čeprav se to lahko izkaže pri posameznih, kar mora čuditi, če opaziš v značajskih potezah ljudstva določene lastne. Kakšne izkušnje in poznavanje ljudi, kakšna samostojnost mnenja in presoje potreba, da opišeš značaj ljudstva. Brez predsodkov obravnavajmo ljudi, in samo z najboljšim poznavanjem in prepričanjem izrazimo njegovo presojo.

Istrski Slovan je, ne moreš zanikati, pobožen, bogaboječ, iskren, zvest in gostoljuben. Brez dvoma o resnici Cerkve, ki stoji z njim; vera izpolnjuje njegovo celotno življenje. Prijatelstvo je tako težko prelomleno kot prejeto. Ni lahko iti z njim v tesnejše prijateljsko razmerje, vendar pa je zaprto, tako gorje njim, ki bi pod krinko prijatelstva prelomili zvestobo. Prijatelstvo Slovanov je iskreno, ne zgol po besedah, je zvestoba v prijatelstvu. Glavna vrlina, ki tudi označuje te Slovane, je njihova gostoljubnost, ki jo pokažejo vsakomur. S prijaznim obrazom sprejme gospodar celo tujce in njemu neznance, in mu ne pusti prej zapustiti praga, dokler ni pil vina in okusil kruha. Kruh in vino sta vedno prihranjena za tujca in gospodar doseže prišleke vrčem polnim vina, spije, na vsak dvom o iskrenosti njegovih prepričanj obnašanja, najprej na zdravje prišlekov, potem mu da vrč, tako je brezskrbne in vedre volje. Užaljeno čast cele družine se čuti, če ne vsaj damo vrč k ustnicam in pokusimo kruh. Neškodliva in nedolžna vedrost je, kot nekoč pri Grkih, tudi njihova draga last. Občutke poplavljenega srca lahko prelije v pesem in ples; čistost, iskrenost in toplina občutkov govori sama v njihovi naravni poeziji. Junaška dejanja Kraljoviča Marka Kraljovič Marko se tudi tu opevajo. Njihov ples je to pri Južnih Slovanih tako priljubljeno Kolo, ki ga nekateri pisci opisujejo kot posnetek grškega. Moži, žene in dekleta se vrtijo v krogu in plešejo k zvoku dvojne piščali in piščali z mehom. Spoštovanje izkazuje nadrejenim, posebej duhovščini; vidno veselje ga napolnjuje, ko ti prijazno in v njihovi materinščini odvrne. Rad se potem spusti v daljši pogovor, drži ga v stalnem spominu in pripoveduje z zadovolstvom o svojih, medtem ko ga kliče kot »to je bil naš čovik". To je lepa lastnost v značaju Slovanov, ljubezen do materinščine in vnema za njeno ohranitev. Že misel na upor proti oblastem jih naredi tesnobne, ohranja jih zveste monarhu in s posebnim spoštovanjem govorijo o njem.

Za izobraževanje in duhovni razvoj tega ljudstva je žal še malo narejeno. Duhovščina je na splošno slabo plačana in lahko malo naredi za izobraževanje. Skrajni čas je, da ljudsko izobraževanje prime trdne korenine tudi v tej deželi in vlada bo in mora, da bi pridobila zveste cesarski državi na vzhodni obali Jadranskega morja, slovanski element, ki je v trenutkih razburkanih neviht vedno pričal zvest in vdan državi, se udejstvoval po dejanjih tega prepričanja vrednega vsega priznanja, oživiti z vsemi sredstvi in stremeti h krepitvi. Potem bo istrski Slovan s še večjim veseljem izgovoril njegov najljubši rek: »Dajte Caru, što je Carevo, a što je božje, Bogu. "

Slemenski

Prevod po Slemenski: Die Slaven Istriens. Illyrisches Blatt, 27.11.1849.