Geografia dell'Istria

POGLAVJE IV.

Narodopis.

Nobena druga dežela avstro-ogrskega cesarstva ne ponuja na tako majhnem prostoru prebivalstvo sestavljeno z rodov tako različnih med sabo po jeziku, po izvoru, po običajih in po navadah, kot Istra. Ta dežela je sedaj naseljena z Italijani Italiani in Slovani Slavi. Italijani, v številu čez 100.000, držijo pristanišča, mesta, trge in vsako večjo pokrajino obale in notranjosti, in tvorijo najbolj izobražen in podjeten razred dežele. Slovani, okoli 155.000, ne pripadajo eni sami družini, ampak so izšli iz različnih plemen, ki so 800 po. Kr. naprej, v različnih obdobjih, prišli bivati v deželo. Zelo verjetno, da so samo tisti okoli Labina zasedli istrsko ozemlje z zavojevanjem; medtem ko so ostala plemena bila pripeljana v različnih časih za koloniziranje dežele. Ohranili so se razdeljeni med seboj po šegah, navadah, oblekah in veliki različnosti narečij: - razdeljenost povečana zaradi škodljive navade ne sklepanja poroke razen z ljudmi istega skupnega rodu in iste vasi.

Vsi Slovani Istre pripadajo skupini južnih Slovanov, to je rodovom slovenskemu slovena, hrvaškemu croata in srbskemu serbica. Slovenski se posebej nahaja v zgornji Istri, to je v vsem sodnem okraju Koper Capodistria in v nekaterih vaseh okraja Piran Pirano in Buzeta Pinguente; hrvaški čisti, ali mešan z slovenskim ali srbskim, v preostanku okraja Buzet, v delu okrajev Motovun Montona, Pazin Pisino in Labin Albona in na otokih Kvarnerja Quarnero; srbski v preostalem istrskem podeželju, bolj strnjen kot ostala dva, bolj nedaven in s plemen malo različnih med seboj.

I. K slovenskemu rodu stirpe slovena pripadajo:

a) Berchini [berkini] – po nekaterih iz verh cima/vrh ali vetta/vrh; torej verchini [verkini] »prebivalci gora«: po drugih spačenje od Ocrini – živijo med Kransko Carniola in cesto, ki s Trsta Trieste vodi na Reko Fiume.

b) Savrini [savrini] – ali spačenje od subocrini, ali z Savra ( pri izvirih Save), s koder pravijo naj bi prišli - živijo med Krasom Vena in Dragonjo Dragogna v okrožjih Trst, Koper in Piran, in zgledajo biti prvi med Slovani, ki so se priselili v deželo. Kličejo jih tudi Bresani [bresani], t.j. gorjani, mogoče skrajšano od Pod-Bresani pod-gorjani, kar bi ustrezalo Subocrini. So del rodu, ki drži kos Goriške Goriziano, Kransko Carniola in kos Koroške Carinzia in Štajerske Stiria. Ugoden vpliv, ki nanje izvaja bližina Trsta, Kopra in Pirana, in lahka prodaja vsega njihovega blaga, jih napravlja vedno bolj dejavne in vešče pri obdelovanju tal.

II. K hrvaškemu rodu stirpe croata mešanem z slovenskim slovena (slovensko-hrvaški) (Sloveno-Croata) pripadajo:

a) Slovani Buzeščine Slavi del Pinguentino– mogoče sorodni Šavrinom Savrini – živijo okoli zgornje Mirne Quieto nad Sovinjakom Sovignacco, in govorijo hrvaško narečje z nekaj slovenskega odtenka, z mnogo italijanskimi besedami in mnogoterimi slovničnimi napakami. Nosijo koničaste čepice iz belega sukna. Fizionomija in izgovorjava namigujejo k mešanemu rodu. Od ostalih Slovanov so vzdevani Fucki, mogoče z romanskim korenom »fuggi«.

III. K hrvaškemu rodu stirpe croata mešanem delno z srbskim serbica (srbsko-hrvaški) (Serbo-Croata) pripadajo:

a) Slovani med Dragonjo in Mirno Slavi fra la Dragogna ed il Quieto, to je mešano prebivalstvo Hrvatov Croati, Srbov Serbi in Albancev Albanesi (tej zadnji pripeljani v 16. in 17. stoletju), mešano tudi z italijansko osnovo.

b) Liburni kateri z vzhodnega pobočja Učke M. Maggiore se raztezajo do Reke in do podnožja območja Čičev Cicci. Tvorijo precej delavno prebivalstvo, ki je znalo z vztrajnostjo napraviti suho in kamnito zemljišče pridelovalno. Tej Slovani so sprva segali do Učke: potem malo po malem so prišli kolonizirati tudi kos okraja Pazin, kjer so se, okoli jedra čistih Hrvatov, zaradi kasnejših priseljevan tako raztegnili Srbo-Hrvati Serbo-Croati.

Šavrini, Fućki in tej Hrvati okraja Pazin, so klicani od kasneje prispelih Slovanov z imenom Besiachi [besiaki] »jecljajoči ali neumni« skoraj nevedni lastnega jezika.

c) Slovani Labinščine in doline Raše Slavi dell'Albonese e della Valdarsa, prišli iz Dalmacije Dalmazia.

d) Cicci Čiči – ali s ciccia [čiča], kar po vlaško vallaco pomeni bratranec, ime s katerim se kličejo med seboj, ali od pogoste rabe črke č izgovorjene zveneče – od katerih en del govori srbsko, drugi bolj na vzhod hrvaško, so mešanica Srbov in Hrvatov. To gorsko ljudstvo se loči od ostalega prebivalstva okoli po vrsti, ki spominja romansko, po ognjevitem značaju, po bistrem in urnem umu, po živahnih držah in gibih, vrline svojevrstne ljudem romanske krvi. Ti znaki, ki ji vidijo obzirno vsa slovanska plemena njim mejujoča kot drugačno in ničevo ljudstvo njim, in bolj kot vse romanski ali vlaški govor, ki so ga govorili dve stoletji nazaj, in ga govorijo še v nekaterih njihovih vaseh ( n. pr. Žejane Sejane blizu Učke), so po mnenju mnogih romanskega izvora.

e) Območje vzhodno od Čičev territorio ad oriente dei Cicci, kateri, ločen od teh s cesto, ki s Podgrada Castelnuovo gre v Lipo Lippa, se razteta do meja Kranske. Tej Srbo-Hrvati Serbo-Croati so mešani z Slovenci Sloveni.

d) Večji del slovanskega prebivalstva kvarnerskih otokov, katero zgleda precej mešanica raznih rodov, ki so se malo po malo spojila v hrvaškega. V kaki vasi (kot v Poljica Poglizza in Baška Besca) se je govorilo do par desetletij romansko Romanico, zdaj povsem izginulo.

IV. K srbskemu rodu stirpe serbica pripadajo:

Okoli 60.000 Srbov, imenovani po Italijani Morlacchi, kateri so bili pripeljani z Dalmacije Dalmazia in Hercegovine Erzegovina v 16. in 17. stoletju, in naseljujejo pokrajine spodnje Istre med Mirno in Rašo, mešani med Porečom Parenzo in Vrsarjem Orsera z poslovanjenimi Šiptarji Schipetari slavizati. Tej Srbi se nahajajo na najnižji stopnji obdelave, so nesposobni dela, maščevalni in roparski. Dolge in ozke hlače, ter sandali jih ločijo od Slovencev, ki nosijo široke, kratke in ne zavezane hlače, in čevlje.

V. Poleg tega so v Istri:

a) Okoli 250 Črnogorcev Montenegrini, ki pripadajo vzhodni Cerkvi, živijo v Peroju Peroi blizu Vodnjana Dignano, in so bili uvoženi 1657. od beneške republike.

b) V dolini zgornje Raše 3000 Romanov Romanici – klicani Vlahi od ostalih Slovanov, in od Italijanov Ciribiri ali Ciciliani, zadnji ostanek stare rimske kolonizacije, kateri uporabljajo v svojem družinskem jeziku pokvarjeno latinščino kot Vlahi Vallachi donavskih kneževin; dve stoletji nazaj precej bolj razširjen jezik v dolini Raše, in govorjen tudi od Čičev.

Prevod po Bernardo Benussi: Geografia dell'Istria. Trst, 1877. 56 - 59.

Kratek Slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva ... .

NARODOPIS.

(…)

in se pri Štivani blizo Divina z morskim obrežjem sprime. Zdaj je kraj morja naravna meja do Perana, izuzemši samo mesta: Trst, Mile, Kopar, Izla (Otok) in Peran. Na tem poti, kakor je tu popisan, sta si slovenski in italijanski (laški) jezik soseda.

Pri Peranu se začne meja slovenskega in hervaškega narečja, in se vleče skoz dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolovac in Sočerg, potem med Rakitovičem in Zažidom, Jelovicami in Podgorjem, Golacom in Obrovom, Polanami in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s krajnsko deželno mejo združi,

(…)

Ako pa politično razkrnjenje Slovencev v misel vzamemo, jih štejemo

(…)

V Primorju (Terst in Istria) ……………………………………….. 72.000

(…)

V Terstu (60.000 prebivavci) se posebno laško govori in število Italijanov prevaguje; ker pa v obmestju (z 33,444 stanovavci) sami Slovenci prebivajo, in v mestu dosti slovenskih poslov, delavcov, kupčevavcov in vrednikov živi, se sme reči, da je obilna tretjina prebivavcov Tržaškega mesta in okolice slovenskega rodu. Nasproti so mesta Kopar, Mile, Izla, Peran, če-ravno obdane s slovenskimi občinami, izuzemši malo oseb, bistveno italijanske;

(…)

Sklenivši moramo tudi od Istrije in Kvarnarskih otokov, kot delov našega zemljevida, kai omeniti. Na istrijanskem pol-otoku stanujejo na južni strani unstran slovenske meje Slovani hervaškega rodu (120,000 duš), kterih jezik, noša in šege, se od bližnih slovenskih le malo ločijo. Kar jih je v okrajih Poreč, Rovinj in Vodnjan, govore bolj kakor Dalmatinci, prebivavci okrajev Pazin, Labino, Matavun in Volovsko pa enako Hervatom okoli Reke. V mestih na kraju morja, namreč v Rovinju, Poreču, Novem gradu, v Puli, Umagu, kakor tudi v Vodnjanu in deloma v Matavunu in v Buljah žive Italijani. Tudi v ostalih mestih je nekoliko Lahov, in gosposke osebe in nektere rodovine talijanski razumijo in govore, teh pa tukej ko laških prebivavcov šteti ne moremo, ker je narodni jezik slovanski; - hervaško se pridiguje, in le malokterkrat se laška pridiga v Labinu, Paznu in Buzetu sliši. V Peroji blizu Vodnjana živi blizu 400 Serbov pravoslavne vere in v selih pod Učko lezečih: Sušnjevica, Posert, Nova Vas, Gradinje, Berdo, Letaj in v Munah v novograškem okraju stanujejo tako imenovani »Čiribiri«, kteri sami sebi pravijo »Rimljani« in sosebni romanski jezik govore v kterem so tudi hervaške besede. Jih je blizo 2000 duš, vsi pa znajo tudi hervaško, in po hervaško se jim pridiguje.

Otoci Kerk, Cres, in Losinj (32.667 duš) imajo samo slovanske prebivavce, in čeravno se po mestih dosti po laški govori, so vendar mestjani po rojstvu Hervati, ker njih materni jezik in poduk v cerkvi in šoli je hervaški.

Peter Kozler: Kratek Slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev, itd. Dunaj 1854. XVII-XXIV.

Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Kustenland.

Der Literatur in Triest und Istrien.

Slavische Sprache und Literatur.

Istra pripada, tako majhna kot je, v etnografskem smislu k najzanimivejšim deželam avstro-ogrske monarhije. Posamezni deli dveh slovanskih in romanskih rodov naseljujejo deželo, kot jih je močna sila toka ljudi, v prejšnjih stoletjih splavila s polotoka in je delno na istega prilila, naložila drugega ob drugem ali zmešano porinila. Odločno večino prebivalstva Istre tvorijo Slovani Slaven. Srbo-Hrvati Serbo-Kroaten in Slovenci Slovenen. Slednji živijo v okraju Koper Bezirk Capodistria in severozahodnem delu okraja Volosko Bezirkes Volosca; Hrvati Kroaten držijo preostali del okraja Volosko, majhen del okraja Koper in največji del okraja Pazin Bezirkes Mitterburg, tako kot zasedajo otok Krk Insel Veglia, tvorijo v preostalih okrajih skoraj izključno deželno prebivalstvo, dosegajoč na zahodu, jugu in vzhodu polotoka morje, stalno naseljeni so tudi na otokih Cres, Lošin, Unije in Sušak Cherso, Lussin, Unie und Sansego in imajo proti jugu na otoku Sv. Peter St. Pietro dei Rembi njihovo skrajno vejo.

Kakor je pri dveh tako sorodnih sosednih rodovih, med katerima poteka stalna izmenjava prometa, običajno, med Hrvati in Slovenci ne obstaja nobena ostro začrtana jezikovna meja, ampak prehod z ene govorice v drugo je tako neopazen, da Slovenec, je pripotoval že daleč med Hrvate, misli, da je udaril njegov zvok doma, samo malo skaljen, ušesom, medtem ko je Hrvat veselo naklonjen, slovenskim vasem, ker on odgovarja v istih hrvaških besedah in rekih, da udarja proti hrvaškemu jezikovnemu območju.

Če hočete zarisati jezikovno mejo med Hrvati in Slovenci, potem je to dovoljeno najbolše narediti s črto, ki poteka vzdolž toka Dragonje do morja in od izvira tega toka po Čičariji do Podgrada Podgrad (Castelnuovo), tako da pade ta kraj še v območje Slovencev. Prebivalstvo, ki živi severno od navedene črte in zaseda deželo do desnega brega Dragonje, pripada slovenskemu, prebivalci levega brega Dragonje in njihovi naprej proti jugu stanujoči sosedi se nasprotno prištevajo hrvaškemu rodu. Slovenci držijo severozahodni, Hrvati severovzhodni, srednji in južni del celine in kvarnerske otoke, tisti živijo torej v sodnem okraju Pirana in Kopra Berichtsbezirk von Pirano und von Capodistria in v severozahodnem delu sodnega okraja Podgrad Berichtsbezirkes Castelnuovo, tej v jugovzhodnem delu navedenega in v vseh ostalih sodnih okrajih. Najjužnejša slovenska naselja so bila Krkavce, Kostabona, Truške, Sočerga, Valmovraza (Movraž), Rakitović, slednji še izven opisane črte, Podgrad (Castelnuovo), Studena gora in Jelšane, Novokračine, Sušak, Zabice, Podgraje. Najsevernejša hrvaška naselja so bila Castelvenere Kaštel, Merišče, Ostruš, Topolovac, Gradinje, Jelovice, Golac, Poljane, Račice, Malobrdce, Rupa, Lisac. Kot je bilo nakazano, je jezik nekaterih teh krajev ene strani zelo podoben tistemu drugih krajev nasprotne strani; mogoče imajo Krkavče na slovenski in Kaštel na hrvaški strani najpodobnejši jezik. - Hrvate delimo, glede na to ali govorijo ča ali što (kaj), po tem so tako imenovani čakavci in štokavci. Istrski Hrvati se prištevajo čakavcem in samo delček hrvaškega prebivalstva okraja Pula in okraja Poreč štokavcem.

Slovani naseljujejo povečini vasi in posamezne zaselke. Samo na vzhodni obali dežele imajo bodisi izključno mesta in trge (Volosca mit Abbazia (Opatija), Lovrana, Mošćenice), kot tudi držijo nekoliko od obale oddaljen Kastav (Castua). V notranjosti dežele imajo hrvaško prebivalstvo trg Canfanaro, na otoku Krk Insel Veglia trg Baška (Besca), Brbenik, Omišalj (Castelmuschio) in Dobrinj (Dobrigno). Na zahodni obali Istre postavljena mesta, kot v Miljah, Kopru, Izoli, Umagu, Novigradu, Poreču, Rovinju, Muggia, Capodistria, Isola, Pirano, Umago, Cittanova, Parenzo, Rovigno kot tudi v nekaterih mestih v notranjosti dežele, kot v Bujah, Motovunu, Vodnjanu, Buzetu, Oprtalju, Buje, Montona, Dignano, Pinguente (Buzet), Portole (Oprtalj), so le v majhnem številu ali sploh nič zastopani. Vendar prebivalcem nekaterih omenjenih mest ni tuja hrvaščina Kroatische, oziroma slovenščina Slovenische, po drugi strani slišani v večini italijanskih mest jezikovnega območja z mestnim območjem. V Labinu Albona (Labin) in njegovih predmestjih živijo Hrvati že v pomembnem številu; v Puli Pola je doseglo število istih malodane četrtino celotnega prebivalstva. V Pazinu Mitterburg, Cresu Cherso (Cres), Velem Lošinu Lussingrande (Velo selo), Malem Lošinu Lussinpiccolo (Malo selo) tvorijo večino prebivalcev.

(...)

Prevod po Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Kustenland. (Gorz, Gradiska, Triest und Istrien.) Wien 1891. 231- 233.