L'Istria, 7.3.1846.

Della geografia genetica dell'Istria.

(...)

V nedavnih časih je tržišče Trsta /l'emporio di Trieste/ privleklo iz različnih dežel različna ljudstva /genti/ po jezikih in po narečjih, katera pripisujemo predvsem trem družinam, nemški /Tedesca/, slovanski /Slava/, italijanski /Italiana/ (grška /la Greca/ ni v premočnem številu), ljudstva, ki se še niso zmešala v en sam narod /nazione/ ali jezik, kakorkoli Italiani /gl'italiani/ naj privzamejo beneško narečje /il dialetto veneto/, izvirno od mesta.

Zaradi takšne zgodbe je prišla tolikšna različnost ljudstva /popolo/ kolikšna zaradi ras /razze/, da ni lahka stvar priti do jasnosti, in sami jeziki so se včasih menjali zaradi premoči ali po številu ali po drugem enega izmed rodov /stirpi/, kakorkoli danes je število ljudstva /popolo/ v dveh narodih /nazioni/, to je slovanskem /slava/ in italijanskem /italiana/, približno enako.

Gibanje različnih ras ni prenehalo v deželi, niti se ne bo tako hitro ustavilo; jezik ni zmeraj nedvomnen kriterij za njihovo spoznanje in težko je izreči presojo, ki bi bila gotova. (…) Jezik vere, jezik družbenih pogajanj, ni povsod domači jezik /lingua familiare/ ljudstva, ne učen, ne ljudski.

Soditi rase po telesni zgradbi posameznikov je previsoka stvar našemu umu, zato, da bi poskusili z upanjem gotovega izida; soditi po drugih kriterjih je preveč težavno: (…)

Puščajoč razlike po rasah boljšim in posebnim preučevanjem, se bomo raje premaknili k jezikom, ki se domače /familiarmente/ govorijo v deželi, držeč za edino merilo domačega jezika /lingua familiare/ zaupljivo uporabo, ki jo ima oče do sinov, do žene (, ki je ne moremo razširiti na uporabo, ki bi jo lahko imel obračajoč se k Bogu, ali uporabo, ki se jo ima v hiši Gospoda). Torej se bo reklo o ljudstvu, ki naseljuje deželo Istro, v njeni fizični izoblikovanosti in šteje 234,000 oseb, pri 109,000 govorijo doma slovansko /lo slavo/, 114,000 italijansko /l'italiano/, 10,000 nemško /il tedesco/, 1000 grško /il greco/; izpuščajoč manjše dele drugih jezikov, ki bi bili bolj od prišlekov ali posameznih osebkov.

Od Slovanov /Degli Slavi/ jih 54,000 pripada slovenski družini /alla famiglia slovenza/, katerim pripadajo tudi Krajnci /i carniolini/, razdeljeni v štiri plemena z malo različnosti narečja. Največje šteje 40,000 oseb med Dragonjo /Dragogna/ in Trstom v srednji Istri, in se kličejo /Savrini/ v Istri, želeč, da jih ime kaže izvirajoče iz Save /dalla Sava/, s kakšno verjetnostjo, ne vemo, in ti so najstarejši od priseljenih Slovanov; kar zgleda potrjeno in od izročila in imena /Coper/ [koper], ki dajejo mestu /Capodistria/, katero se je ljudsko klicalo /Capris/ v stoletjih bolj nazaj, prevajajoč v latinščino grško ime Egide /di Egida/, in preden so ji dali Benečani /i veneti/ ime v nadomestilo vzdevka /Giustinopoli/. Okoli tri tisoč bi se lahko reklo Kraševcev /Carsolini/ v zgornji Istri, različnih med sabo in z drugimi bolj po obleki in šegah kot po narečju. Sedem tisoč prebivalcev v zgornji dolini Mirne /Quieto/, v srednji Istri, ki bi se lahko klicali /Pinguentini/ Buzečani, govorijo tudi slovenščino /lo slovenico/, in zgledajo bolj nedavne priselitve na zemlje, ki so bile užitnina mejnega grofa Istre. Šavrini /I Savrini/ se razlikujejo od Buzečanov /dai Pinguentini/ po pričeski in pokrivalu glave; Šavrini so imeli v navadi (in so jo opustili pred kratkim, ne po njihovem umu) dolge lase, kolikor so lahko zrasli, ki so se spustili po ramenih in hrbtu, klobuk na zelo široke krajce tri nog, na zaobljen vrh, z belo, rdeče, zelenimi barvami; Buzečani ali preprosta čepica iz klobučevine, ali bolj pogosto stožčasta kapa z belega sukanca, zaokroženi lasje; zedinjeni obedve plemeni pri nošenju širokih, kratkih hlač, ne zvezanih pri kolenu, nogavic z volne ali sukna, in čevljev.

Preostanek srednje Istre v dolini Pazina /di Pisino/ in Raše /dell'Arsa/, in po okoliških višavah pripada po jeziku ljudstva srbski družini /alla famiglia serblica/, toda samosvojega plemena, ki zgleda postavlja zvezo med čistimi Srbi /i Serbli puri/ in Slovenci /i Slovenzi/, 15,000 po številu, kateri se razlikujejo po sinji barvi, ki jo uporabljajo v zapestnikih in ovratniku, po tesnih hlačah padajočih do gležnja ali malo manj kot noge, toda katere skrajšajo in razširijo, za čevlje, ki so nadomestili sandale in opanke, po črni čepici iz klobučevine, ki jo ohranjajo. In to pleme zgleda privlečeno z dežele mejujoče med Slovenci /Slovenzi/ in Srbi /Serbli/.

Spodnjo Istro zasedajo Srbi /Serbi/, kateri, čeprav privlečeni z različnih pokrajin Dalmacije /di Dalmazia/ ohranjajo pričevanja skupnega izvora v čisti govorici in v obleki, o kateri bomo opomnili tesne hlače, sandali ali opanke, belo, rdeče, zelene barve; in so v številu 55,000, malo med seboj različni. Tisti s Peroja po prepričanju nekoga Grki /greci/ po rodu in jeziku, so srbski Črnogorci /montenegrini serblici/, samo po veri pripadajoči cerkvi vzhoda, ali bolje srbski /alla serblica/. In tej Srbi /serblici/ so vsi nedavne priselitve, to se pravi 15., 16. in 17. stoletja po večkrat, zato ker je Beneška Republika /Repubblica Veneta/ imela Istro za deželo morja (kot jo je v njenem upravnem zemljepisu klicala) in jo je želela narediti podobno Dalmaciji.

/I Daco-romani/ ali /valacchi/ Vlahi vsi poslovanjeni: tisti Krasa Trsta in Rašpora ne ohranjajo nobene sledi njihovega izvora, če ne mogoče v najbolj razvratnih navadah, ki jih Slovani prenašajo; tisti doline Raše v številu 6000-ih komaj ohranjajo znotraj družine romanski jezik /la lingua romanica/, poslovanjeni po preostanku na način, da bo kmalu vsaka romanska sled popolnoma izginila; jezik vere je sedaj za njih samo slovanski /la slava/, zaradi česar se lahko brez dvoma postavijo med Slovane.

Poitalijančenih Slovanov /Di slavi italianizzati/ se šteje okoli 15,000 med Dragonjo in okrog Mirne; osnova njihovega jezika je slovenščina /lo slovenico/, toda tako pomešana z italijanskimi besedami, da bi se lahko vprašali ali so poitalijančeni Slovani /slavi italianizzati/, ali poslovanjeni Italijani /italiani slavizzanti/; spontano sklanjajo po italijansko, in se oblačijo po italijansko, klobuk večinoma slamnat, zavezane hlače, nogavice iz sukanca, čevlji.

Beneško narečje /Il dialetto veneto/ z malo različnosti govorijo pri okoli 72,000-ih; dodatnih 8,000 govori beneško /il veneto/, toda na način in z glasovi, ki namigujejo ali na izvor z drugega rodu ali na slovanski vpliv; v najbolj južni Istri 18,000 oseb govori narečje različno od beneškega, in ki ga ne bi znali postaviti med nobeno izmed danes govorjenih italijanskih narečij; 12,000 pripadajo rovinskemu narečju /dialetto rovignese/, katero skriva starodaven izvor, dragoceno bolj kot se zdi na prvi pogled.

O Italijanih /Degli italiani/ bomo rekli, da slovanščino /lo slavo/ na splošno ne poznajo; Slovani nasprotno govorijo italijanščino /l'italiano/ v srednji in spodnji Istri, večina moških; ne tako vse ženske niti otroci; zato, ker se jezika komaj naučijo prek družbe nepogrešljive v mestih.

Italijani bivajo v krajih, ki so ali so bili obzidani, ali največjih zemljiščih, ljubeč živeti družabno; Slovani nasprotno bivajo na odprtem podeželju, ali manjših zemljiščih, nagnjeni živeti v razpršenih stanovih.

Ime Istre ne kaže na deželo zasedeno od ljudstva, ki govori en sam jezik; /istriano/ Istran ne pomeni nič več kot prebivalca tiste dežele, ki jo je Bog oblikoval ali razločil; pa bodisi beneške /linguaggio veneto/, ali druge italske /italico/ govorice, bodisi krajnske /linguaggio carniolico/ ali nemške /tedesco/ govorice, srbske /serblico/ ali vlaške /valacco/, poslovanjeni /slavizzanti/ ali poitalijančeni /italianizzanti/, vse združuje ena sveta vez, ki se rojeva iz družbe življenja na skupni zemlji, iz dolga ljubeznivosti in milosti domovine.

Prevod po Pietro Kandler: Della geografia genetica dell'Istria. L'Istria, 7.3.1846.

Geografia dell'Istria

POGLAVJE IV.

Narodopis.

Nobena druga dežela avstro-ogrskega cesarstva ne ponuja na tako majhnem prostoru prebivalstvo sestavljeno z rodov tako različnih med sabo po jeziku, po izvoru, po običajih in po navadah, kot Istra. Ta dežela je sedaj naseljena z Italijani Italiani in Slovani Slavi. Italijani, v številu čez 100.000, držijo pristanišča, mesta, trge in vsako večjo pokrajino obale in notranjosti, in tvorijo najbolj izobražen in podjeten razred dežele. Slovani, okoli 155.000, ne pripadajo eni sami družini, ampak so izšli iz različnih plemen, ki so 800 po. Kr. naprej, v različnih obdobjih, prišli bivati v deželo. Zelo verjetno, da so samo tisti okoli Labina zasedli istrsko ozemlje z zavojevanjem; medtem ko so ostala plemena bila pripeljana v različnih časih za koloniziranje dežele. Ohranili so se razdeljeni med seboj po šegah, navadah, oblekah in veliki različnosti narečij: - razdeljenost povečana zaradi škodljive navade ne sklepanja poroke razen z ljudmi istega skupnega rodu in iste vasi.

Vsi Slovani Istre pripadajo skupini južnih Slovanov, to je rodovom slovenskemu slovena, hrvaškemu croata in srbskemu serbica. Slovenski se posebej nahaja v zgornji Istri, to je v vsem sodnem okraju Koper Capodistria in v nekaterih vaseh okraja Piran Pirano in Buzeta Pinguente; hrvaški čisti, ali mešan z slovenskim ali srbskim, v preostanku okraja Buzet, v delu okrajev Motovun Montona, Pazin Pisino in Labin Albona in na otokih Kvarnerja Quarnero; srbski v preostalem istrskem podeželju, bolj strnjen kot ostala dva, bolj nedaven in s plemen malo različnih med seboj.

I. K slovenskemu rodu stirpe slovena pripadajo:

a) Berchini [berkini] – po nekaterih iz verh cima/vrh ali vetta/vrh; torej verchini [verkini] »prebivalci gora«: po drugih spačenje od Ocrini – živijo med Kransko Carniola in cesto, ki s Trsta Trieste vodi na Reko Fiume.

b) Savrini [savrini] – ali spačenje od subocrini, ali z Savra ( pri izvirih Save), s koder pravijo naj bi prišli - živijo med Krasom Vena in Dragonjo Dragogna v okrožjih Trst, Koper in Piran, in zgledajo biti prvi med Slovani, ki so se priselili v deželo. Kličejo jih tudi Bresani [bresani], t.j. gorjani, mogoče skrajšano od Pod-Bresani pod-gorjani, kar bi ustrezalo Subocrini. So del rodu, ki drži kos Goriške Goriziano, Kransko Carniola in kos Koroške Carinzia in Štajerske Stiria. Ugoden vpliv, ki nanje izvaja bližina Trsta, Kopra in Pirana, in lahka prodaja vsega njihovega blaga, jih napravlja vedno bolj dejavne in vešče pri obdelovanju tal.

II. K hrvaškemu rodu stirpe croata mešanem z slovenskim slovena (slovensko-hrvaški) (Sloveno-Croata) pripadajo:

a) Slovani Buzeščine Slavi del Pinguentino– mogoče sorodni Šavrinom Savrini – živijo okoli zgornje Mirne Quieto nad Sovinjakom Sovignacco, in govorijo hrvaško narečje z nekaj slovenskega odtenka, z mnogo italijanskimi besedami in mnogoterimi slovničnimi napakami. Nosijo koničaste čepice iz belega sukna. Fizionomija in izgovorjava namigujejo k mešanemu rodu. Od ostalih Slovanov so vzdevani Fucki, mogoče z romanskim korenom »fuggi«.

III. K hrvaškemu rodu stirpe croata mešanem delno z srbskim serbica (srbsko-hrvaški) (Serbo-Croata) pripadajo:

a) Slovani med Dragonjo in Mirno Slavi fra la Dragogna ed il Quieto, to je mešano prebivalstvo Hrvatov Croati, Srbov Serbi in Albancev Albanesi (tej zadnji pripeljani v 16. in 17. stoletju), mešano tudi z italijansko osnovo.

b) Liburni kateri z vzhodnega pobočja Učke M. Maggiore se raztezajo do Reke in do podnožja območja Čičev Cicci. Tvorijo precej delavno prebivalstvo, ki je znalo z vztrajnostjo napraviti suho in kamnito zemljišče pridelovalno. Tej Slovani so sprva segali do Učke: potem malo po malem so prišli kolonizirati tudi kos okraja Pazin, kjer so se, okoli jedra čistih Hrvatov, zaradi kasnejših priseljevan tako raztegnili Srbo-Hrvati Serbo-Croati.

Šavrini, Fućki in tej Hrvati okraja Pazin, so klicani od kasneje prispelih Slovanov z imenom Besiachi [besiaki] »jecljajoči ali neumni« skoraj nevedni lastnega jezika.

c) Slovani Labinščine in doline Raše Slavi dell'Albonese e della Valdarsa, prišli iz Dalmacije Dalmazia.

d) Cicci Čiči – ali s ciccia [čiča], kar po vlaško vallaco pomeni bratranec, ime s katerim se kličejo med seboj, ali od pogoste rabe črke č izgovorjene zveneče – od katerih en del govori srbsko, drugi bolj na vzhod hrvaško, so mešanica Srbov in Hrvatov. To gorsko ljudstvo se loči od ostalega prebivalstva okoli po vrsti, ki spominja romansko, po ognjevitem značaju, po bistrem in urnem umu, po živahnih držah in gibih, vrline svojevrstne ljudem romanske krvi. Ti znaki, ki ji vidijo obzirno vsa slovanska plemena njim mejujoča kot drugačno in ničevo ljudstvo njim, in bolj kot vse romanski ali vlaški govor, ki so ga govorili dve stoletji nazaj, in ga govorijo še v nekaterih njihovih vaseh ( n. pr. Žejane Sejane blizu Učke), so po mnenju mnogih romanskega izvora.

e) Območje vzhodno od Čičev territorio ad oriente dei Cicci, kateri, ločen od teh s cesto, ki s Podgrada Castelnuovo gre v Lipo Lippa, se razteta do meja Kranske. Tej Srbo-Hrvati Serbo-Croati so mešani z Slovenci Sloveni.

d) Večji del slovanskega prebivalstva kvarnerskih otokov, katero zgleda precej mešanica raznih rodov, ki so se malo po malo spojila v hrvaškega. V kaki vasi (kot v Poljica Poglizza in Baška Besca) se je govorilo do par desetletij romansko Romanico, zdaj povsem izginulo.

IV. K srbskemu rodu stirpe serbica pripadajo:

Okoli 60.000 Srbov, imenovani po Italijani Morlacchi, kateri so bili pripeljani z Dalmacije Dalmazia in Hercegovine Erzegovina v 16. in 17. stoletju, in naseljujejo pokrajine spodnje Istre med Mirno in Rašo, mešani med Porečom Parenzo in Vrsarjem Orsera z poslovanjenimi Šiptarji Schipetari slavizati. Tej Srbi se nahajajo na najnižji stopnji obdelave, so nesposobni dela, maščevalni in roparski. Dolge in ozke hlače, ter sandali jih ločijo od Slovencev, ki nosijo široke, kratke in ne zavezane hlače, in čevlje.

V. Poleg tega so v Istri:

a) Okoli 250 Črnogorcev Montenegrini, ki pripadajo vzhodni Cerkvi, živijo v Peroju Peroi blizu Vodnjana Dignano, in so bili uvoženi 1657. od beneške republike.

b) V dolini zgornje Raše 3000 Romanov Romanici – klicani Vlahi od ostalih Slovanov, in od Italijanov Ciribiri ali Ciciliani, zadnji ostanek stare rimske kolonizacije, kateri uporabljajo v svojem družinskem jeziku pokvarjeno latinščino kot Vlahi Vallachi donavskih kneževin; dve stoletji nazaj precej bolj razširjen jezik v dolini Raše, in govorjen tudi od Čičev.

Prevod po Bernardo Benussi: Geografia dell'Istria. Trst, 1877. 56 - 59.

Kratek Slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva ... .

NARODOPIS.

(…)

in se pri Štivani blizo Divina z morskim obrežjem sprime. Zdaj je kraj morja naravna meja do Perana, izuzemši samo mesta: Trst, Mile, Kopar, Izla (Otok) in Peran. Na tem poti, kakor je tu popisan, sta si slovenski in italijanski (laški) jezik soseda.

Pri Peranu se začne meja slovenskega in hervaškega narečja, in se vleče skoz dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolovac in Sočerg, potem med Rakitovičem in Zažidom, Jelovicami in Podgorjem, Golacom in Obrovom, Polanami in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s krajnsko deželno mejo združi,

(…)

Ako pa politično razkrnjenje Slovencev v misel vzamemo, jih štejemo

(…)

V Primorju (Terst in Istria) ……………………………………….. 72.000

(…)

V Terstu (60.000 prebivavci) se posebno laško govori in število Italijanov prevaguje; ker pa v obmestju (z 33,444 stanovavci) sami Slovenci prebivajo, in v mestu dosti slovenskih poslov, delavcov, kupčevavcov in vrednikov živi, se sme reči, da je obilna tretjina prebivavcov Tržaškega mesta in okolice slovenskega rodu. Nasproti so mesta Kopar, Mile, Izla, Peran, če-ravno obdane s slovenskimi občinami, izuzemši malo oseb, bistveno italijanske;

(…)

Sklenivši moramo tudi od Istrije in Kvarnarskih otokov, kot delov našega zemljevida, kai omeniti. Na istrijanskem pol-otoku stanujejo na južni strani unstran slovenske meje Slovani hervaškega rodu (120,000 duš), kterih jezik, noša in šege, se od bližnih slovenskih le malo ločijo. Kar jih je v okrajih Poreč, Rovinj in Vodnjan, govore bolj kakor Dalmatinci, prebivavci okrajev Pazin, Labino, Matavun in Volovsko pa enako Hervatom okoli Reke. V mestih na kraju morja, namreč v Rovinju, Poreču, Novem gradu, v Puli, Umagu, kakor tudi v Vodnjanu in deloma v Matavunu in v Buljah žive Italijani. Tudi v ostalih mestih je nekoliko Lahov, in gosposke osebe in nektere rodovine talijanski razumijo in govore, teh pa tukej ko laških prebivavcov šteti ne moremo, ker je narodni jezik slovanski; - hervaško se pridiguje, in le malokterkrat se laška pridiga v Labinu, Paznu in Buzetu sliši. V Peroji blizu Vodnjana živi blizu 400 Serbov pravoslavne vere in v selih pod Učko lezečih: Sušnjevica, Posert, Nova Vas, Gradinje, Berdo, Letaj in v Munah v novograškem okraju stanujejo tako imenovani »Čiribiri«, kteri sami sebi pravijo »Rimljani« in sosebni romanski jezik govore v kterem so tudi hervaške besede. Jih je blizo 2000 duš, vsi pa znajo tudi hervaško, in po hervaško se jim pridiguje.

Otoci Kerk, Cres, in Losinj (32.667 duš) imajo samo slovanske prebivavce, in čeravno se po mestih dosti po laški govori, so vendar mestjani po rojstvu Hervati, ker njih materni jezik in poduk v cerkvi in šoli je hervaški.

Peter Kozler: Kratek Slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev, itd. Dunaj 1854. XVII-XXIV.

Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Kustenland.

Der Literatur in Triest und Istrien.

Slavische Sprache und Literatur.

Istra pripada, tako majhna kot je, v etnografskem smislu k najzanimivejšim deželam avstro-ogrske monarhije. Posamezni deli dveh slovanskih in romanskih rodov naseljujejo deželo, kot jih je močna sila toka ljudi, v prejšnjih stoletjih splavila s polotoka in je delno na istega prilila, naložila drugega ob drugem ali zmešano porinila. Odločno večino prebivalstva Istre tvorijo Slovani Slaven. Srbo-Hrvati Serbo-Kroaten in Slovenci Slovenen. Slednji živijo v okraju Koper Bezirk Capodistria in severozahodnem delu okraja Volosko Bezirkes Volosca; Hrvati Kroaten držijo preostali del okraja Volosko, majhen del okraja Koper in največji del okraja Pazin Bezirkes Mitterburg, tako kot zasedajo otok Krk Insel Veglia, tvorijo v preostalih okrajih skoraj izključno deželno prebivalstvo, dosegajoč na zahodu, jugu in vzhodu polotoka morje, stalno naseljeni so tudi na otokih Cres, Lošin, Unije in Sušak Cherso, Lussin, Unie und Sansego in imajo proti jugu na otoku Sv. Peter St. Pietro dei Rembi njihovo skrajno vejo.

Kakor je pri dveh tako sorodnih sosednih rodovih, med katerima poteka stalna izmenjava prometa, običajno, med Hrvati in Slovenci ne obstaja nobena ostro začrtana jezikovna meja, ampak prehod z ene govorice v drugo je tako neopazen, da Slovenec, je pripotoval že daleč med Hrvate, misli, da je udaril njegov zvok doma, samo malo skaljen, ušesom, medtem ko je Hrvat veselo naklonjen, slovenskim vasem, ker on odgovarja v istih hrvaških besedah in rekih, da udarja proti hrvaškemu jezikovnemu območju.

Če hočete zarisati jezikovno mejo med Hrvati in Slovenci, potem je to dovoljeno najbolše narediti s črto, ki poteka vzdolž toka Dragonje do morja in od izvira tega toka po Čičariji do Podgrada Podgrad (Castelnuovo), tako da pade ta kraj še v območje Slovencev. Prebivalstvo, ki živi severno od navedene črte in zaseda deželo do desnega brega Dragonje, pripada slovenskemu, prebivalci levega brega Dragonje in njihovi naprej proti jugu stanujoči sosedi se nasprotno prištevajo hrvaškemu rodu. Slovenci držijo severozahodni, Hrvati severovzhodni, srednji in južni del celine in kvarnerske otoke, tisti živijo torej v sodnem okraju Pirana in Kopra Berichtsbezirk von Pirano und von Capodistria in v severozahodnem delu sodnega okraja Podgrad Berichtsbezirkes Castelnuovo, tej v jugovzhodnem delu navedenega in v vseh ostalih sodnih okrajih. Najjužnejša slovenska naselja so bila Krkavce, Kostabona, Truške, Sočerga, Valmovraza (Movraž), Rakitović, slednji še izven opisane črte, Podgrad (Castelnuovo), Studena gora in Jelšane, Novokračine, Sušak, Zabice, Podgraje. Najsevernejša hrvaška naselja so bila Castelvenere Kaštel, Merišče, Ostruš, Topolovac, Gradinje, Jelovice, Golac, Poljane, Račice, Malobrdce, Rupa, Lisac. Kot je bilo nakazano, je jezik nekaterih teh krajev ene strani zelo podoben tistemu drugih krajev nasprotne strani; mogoče imajo Krkavče na slovenski in Kaštel na hrvaški strani najpodobnejši jezik. - Hrvate delimo, glede na to ali govorijo ča ali što (kaj), po tem so tako imenovani čakavci in štokavci. Istrski Hrvati se prištevajo čakavcem in samo delček hrvaškega prebivalstva okraja Pula in okraja Poreč štokavcem.

Slovani naseljujejo povečini vasi in posamezne zaselke. Samo na vzhodni obali dežele imajo bodisi izključno mesta in trge (Volosca mit Abbazia (Opatija), Lovrana, Mošćenice), kot tudi držijo nekoliko od obale oddaljen Kastav (Castua). V notranjosti dežele imajo hrvaško prebivalstvo trg Canfanaro, na otoku Krk Insel Veglia trg Baška (Besca), Brbenik, Omišalj (Castelmuschio) in Dobrinj (Dobrigno). Na zahodni obali Istre postavljena mesta, kot v Miljah, Kopru, Izoli, Umagu, Novigradu, Poreču, Rovinju, Muggia, Capodistria, Isola, Pirano, Umago, Cittanova, Parenzo, Rovigno kot tudi v nekaterih mestih v notranjosti dežele, kot v Bujah, Motovunu, Vodnjanu, Buzetu, Oprtalju, Buje, Montona, Dignano, Pinguente (Buzet), Portole (Oprtalj), so le v majhnem številu ali sploh nič zastopani. Vendar prebivalcem nekaterih omenjenih mest ni tuja hrvaščina Kroatische, oziroma slovenščina Slovenische, po drugi strani slišani v večini italijanskih mest jezikovnega območja z mestnim območjem. V Labinu Albona (Labin) in njegovih predmestjih živijo Hrvati že v pomembnem številu; v Puli Pola je doseglo število istih malodane četrtino celotnega prebivalstva. V Pazinu Mitterburg, Cresu Cherso (Cres), Velem Lošinu Lussingrande (Velo selo), Malem Lošinu Lussinpiccolo (Malo selo) tvorijo večino prebivalcev.

(...)

Prevod po Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Kustenland. (Gorz, Gradiska, Triest und Istrien.) Wien 1891. 231- 233.