Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis.

Zemljepisni del.

(...)

3. Prebivalci

(...)

Kljubu temu mora nepristranski opazovalec priznati, da beneški Slovenci dan za dnevom pešajo in se izgubljajo. »Med prvimi uzroki je ta, da premalo občujejo z avstrijskimi Slovenci, a da so nasprotno v vedni dotiki s tujim življem, brez katerega jim ni moč lahko živeti. Čedad, Videm, Tarčent in drugi laški trgi so vedno polni Slovencev (posebno Čedad ob četrtkih in sobotah), in to zaradi kupčije ter drugih vsakojakih poslov in potreb. V tem občevanju se rabi samo furlanščina, ker Lah ni skoro nikoli slovenščine zmožen, pa saj je tudi ne potrebuje, ker se Slovenec prav lahko in spretno privadi furlanščini, a [I]italijanščini še bolje, nego Furlani sami[/I]. Vsa Beneška Slovenija visi na italijansko stran: vode teko v Italijo, vse ceste vodijo med Lahe, javne koristi jo vlečejo k Italiji, a občevanje z ostalimi Slovenci je večinama zneroke. In beneški Slovenci niti med seboj ne občujejo: šenpeterski ne s tarčinskimi, in ti zopet ne z Rezjani, ker jih nič skupaj ne veže in se celo v narečju znatno razločujejo.«

»Vendar so te razmere tako stare, kakor so stari Slovenci na Beneškem, in vse to bi jih ne poitalijančilo tako lahko, da se ni vlada poprijela drugega sredstva. Sedaj vsiljujejo italijanščino mlademu zarodu po šolah, katerih je vlada povsodi dosti odprla, l. 1897 še celo v pogorski vasici Črni vrh. Učni jezik, knjige in večinoma tudi učitelji in učiteljice: vse skupaj je italijansko; slovenščina (kakor tudi furlanščina) je absolutno prepovedana in učitelj ne sme slovenske besede izpregovoriti s svojim učencem. Sicer pa je šolstvo v Italiji še le v povojih. Obligatno obiskavanje šole traja le od 6—9 leta, a počitnice cele tri mesece, tako da mladina že sproti pozabi, kar se je naučila v devetih mesecih. Da se Slovenci tako počasi poitalijančujejo, temu je uzrok slabo šolstvo, katero so v Italiji kar v naglici oživotvorili, in pa nezadostna omika učiteljev; (to priznavajo Italijani sami). Zato se je izrazil višji šolski nadzornik, da bo treba proti Slovencem napeti druge strune in med njimi šolstvo preustrojiti.«

»Pomisli, dragi bralec! Naš paglavec v šestem letu svojega življenja stopi kot redni slušatelj — na ljudsko univerzo, kjer mora ostati postavno tri leta. Učiteljica ga posadi v klop in ga prične takoj obdelovati s pristno toskanščino, kakor da bi se bil otrok rodil in vzrastel tam kje med Sieno in Florencijo. A drobni učenec, kateremu se ni doslej nikoli sanjalo o drugem jeziku, kakor o domači slovenščini, buli in zija v učiteljico nekako tako, kakor telič, če mu pride kaj nenavadnega pred debele oči. Za Boga milega! Kaj se more izučiti, če niti učiteljice ne razume? Najprej bi moral postati zmožen povsem tujega mu jezika, potem šele bi se iz knjig navadil kaj drugega. Je-li to mogoče v treh letih?«

(…)

Še najmanj se iznarodujejo šenpeterski Slovenci, a najbolj pa tarčetski, spadajoči pod župnije Gorjani, Tarčet, Neme, Ahtan in Kampelj, pod katere spada še mnogo slovenskih vasij. Pred kakimi štiridesetimi leti se je še v vseh cerkvah teh vasij propovedavalo, mladino podučevalo in molilo le v slovenskem jeziku, a dandanes najde slovenščina svoje zavetje le še v družinah. Pa tudi te se polagoma odtujujejo pod vplivom mladega naraščaja. Pričele so se potujčevati duhovnije, ki so bile najbolj v dotiki z laškim življem, npr. Flipan, Hoja (Coja), Štele, Smrdeče, Čežerje, Sedigla, Karnice, Čarneja, Vizont, Zavrh, Brdo, Viškorša, Tajpana (o poslednjem času hudo prizadeta), Malina, Porčinj, Podrata, Podcerkev itd. (v zadnjih štirih se manj polaščuje). Da, prišla je vrsta celo na Platišča. Meseca novembra 1890 je prišel v imenovan kraj duhovnik, ki je bil sicer po rodu Slovenec in je tudi slovenski govoril, a je vendar v cerkvi vse le v furlanščini opravljal. In celo v Prosnidu so že delali na to, naj bi prišel za duhovnika kak boječ Slovenec, ali pa še celo zaljubljenec v jedino zveličavno laško omiko.

Gotovo je, da mnogo italijanskih duhovnikov, posebno ob jezikovni meji, mrzi slovenski jezik in slovenski živelj. Ljudstvo pa se ne zaveda in molči k vsemu. Če se pa kdo vendar le oglasi, ga zagrizeni nasprotniki pitajo z nevednežem in nemirnežem, in ker ima le malo somišljenikov, ne more ničesar opraviti. Nekateri molčijo, češ, da bi jih bilo sram, ako bi drugi izvedeli, da ne znajo furlanščine; drugi pa se s svojo furlanščino naravnost bahajo, tako da imajo potujčevalci prosto roko.

»Kakor povsod, tako vplivajo tudi na Beneškem najbolj duhovniki na prosto ljudstvo. Oni bi bili torej najbolj poklicani širiti narodno omiko; ali najpoprej se morajo njim oči odpreti. Kako naj širijo med ljudstvom narodno zavest, ako se sami ne zavedajo? Vzgojeni so italijanski in niti ne sanjajo, ako izvzamemo tri, štiri o avstrijskih Slovencih, o njih delovanju in slovstvu, ker od njih ničesar ne potrebujejo. In še tisti duhovniki, ki hočejo biti Slovenci, zavedajo se svoje narodnosti zelo malo. Slovenski časnik ali knjiga, je tudi v tem krogu le bela vrana. Evangelje se kar iz »misala« sproti prevaja, akoravno imamo Slovenci dosti cerkvenih knjig na razpolago, in pridige se učé le po italijanskih knjigah, tako da kar mrgoli italijanizmov. Sicer pa je beneško duhovstvo na mnogo nižji stopinji omike od avstrijskega, kakor je v obče znano. Mnogi duhovniki se pokmetijo, da skrbé bolj za svoja polja in vinograde, kakor pa za izročen jim narod. Tako je večinoma vse starejše duhovstvo.«

»Kaj pa še le tam, kjer služijo rojeni Italijani za duševne pastirje! Ti so pravi politični emisarji, učitelji zveličalne toskanščine. V neki vasi so ljudje sami prosili: »Ne pošiljajte nam tega gospoda, mi ga ne razumemo!« Ali vse zastonj; prišel je in zgodilo se je, da je laški svečenik bolnika najprej obhajal ter ga dejal v sv. olje. Na to pa je šel klicat svojega slovenskega tovariša na pomoč, da bi ta prišel bolnika prašat, ali se želi tudi izpovedati. »Se ve dá,« je rekla ženica; »sam Bog vas je prinesel.« Ko se je to izvedelo, se je laški duhovnik oblastno odrezal: »E un cas« (to je posamezen slučaj). Drugi Italijani mislijo, da ni treba slovenskih duhovnikov, ker znajo vsi Benečani furlanski: »E, san pur furlan!« Kako: ali tudi starci, ženice in otroci, ki ne gredó nič po svetu? Primerilo se je celo, da je hotel primorski Italijan posetiti videmski grad in prašal tam stoječega italijanskega vojaka, če je to dovoljeno. A vojak mu je slovenski odgovoril, da ga ne razume in naj praša stražnega poveljnika. Mislite si, kak obraz je naredil naš Italijan, ki je slovenščino razumel!«

»Izgovarjajo se, da manjka slovenskih duhovnikov. Zakaj pa služi kakih deset Slovencev po laških duhovnijah? Ali zakaj pa dovoljujejo Slovencem prestopiti v goriško in tržaško škofijo, če jih doma potrebujejo? Zakaj se v videmskem semenišču, katero šteje tudi mnogo Slovencev, ne uči bolj obsežno slovenski jezik, da bi se mu lahko tudi Furlani priučili, kakor marsikater furlansk duhovnik v Gorici? Pa seveda, take duhovnike bi koj v časnike dali in po njih udrihali, da so »panslavisti« in nevarni italijanski narodnosti.

Nekateri rodoljubni gospodje so pač že poskušali, na višjih mestih tudi za Slovence kaj doseči. Advokat Podreka je npr. predlagal v svoji »Slavia Italiana«, da bi morala že politična modrost Italijo siliti, da si ohrani Slovence, češ, da jih bo lahko kedaj porabila kot ogleduhe proti Avstriji. Njegova knjiga je zanimala celo samega ministra prosvete v Rimu, in iz pisma, katero je pisal avktorju, se je dalo sklepati, da misli kaj storiti za beneške Slovence. Druga nada jim je zasvetila, ko se je italijanski prestolonaslednik l. 1896 poročil s črnogorsko kneginjo Heleno. Ali vse to so bile le vroče želje in italijanska vlada dela z vso silo na poitalijančenje Benečanov.

»Ti si sami ne znajo in ne morejo pomagati do zavednosti. Treba je, da jih prav avstrijski Slovenci na kak način zganejo, npr. s kako etnografsko knjižico o celem slovenskem narodu, iz katere naj bi spoznali, kdo da so Slovenci, kakošno književnost in ustanove da imajo, ter da tudi Benečani k njim pripadajo. Treba je skrbeti tudi za razširjenje drugih koristnih knjig, zlasti onih družbe sv. Mohorja. Ljudstvo prav rado čita, če le dobi kako lahko umljivo knjigo v roke. Ker italijanščine sploh ne razume, zato se tudi ne more posluževati italijanskih knjig. V šolah se res naučé italijanski čitati, ali ko stopijo iz njih, se pa s časom zopet odvadijo. Vsled tega ne bo moglo nikdar napredovati, ako ne pride na kakov način do slovenskih knjig. Največ slovenskih knjig na Beneškem je molitvenikov, in sicer skoro izključljivo v ženskih rokah.«

Sedaj so že skoro vsi slovenski bogoslovci v Vidmu člani družbe sv. Mohorja. To je dober začetek, ali vendar še vse premalo. Leta 1896 je štela ta družba v videmski nadškofiji 167 članov (med temi 125 neduhovnikov); l. 1897: 209; a l. 1898: 164, in l. 1899 zopet le 197 udov. Naša družba bi bila lahko pri Benečanih mnogo bolj razširjena in potem bi zares tudi kaj koristila. Kakor je rečeno, veselja do čitanja med prostim ljudstvom ne manjka, samo primernih knjig ni.

Ali kakor hitro so začutili Italijani, da se širijo med Benečani slovenske knjige, začeli so se jim lasje ježiti in zagnali so velikanski krik po vseh svojih listih, zlasti v florentinskem »Nazione« in videmskem »Friuli« (začetkom l. 1898) pod naslovom »Un' agitazione antinazionale in Italia«, ter »La propaganda panslavista.« Prvi pripoveduje, da je našel v šentlenarski dolini »cele biblijoteke slovenskih knjig, ki so kakor nalašč pisane za te gorjance, zelo praktične zaradi različnosti berila, in pisane v lahkem, jasnem in poljudnem slogu.« Potem toži o nedostatnosti italijanskih šol in nesposobnosti italijanskih učiteljev; o tuji pomoči, katero dobivajo Benečani od sosednjih Slovencev, da se nahaja v vsakem župnišču goriška »Soča« in da je vse to nevarna protinarodna agitacija ob vzhodni meji italijanske kraljevine. Slednjič kliče vlado in posameznike na pomoč, »naj dajo Slovencem protistrupa«, tj. naj jih poitalijančijo. Na take pozive je začela vlada nabirati italijanske knjige in jih na tisoče (zlasti molitvenikov) pošiljati med beneške Slovence.

Kakor že omenjeno, imajo šenpeterski Slovenci sedaj komisarjat, preturo (okrajno sodnijo) in druge okrajne urade v Čedadu; za milost so jim pustili le še notarjat in — davkarijo. Uraduje se, seveda, povsodi izključno le italijanski. Radi tega se pa ne manjka neprilik. Tako je npr. nek čedadski pretor, ki je hotel posebno originalno bistroumen biti, pretil z ječo vsakemu Slovencu, ki ni znal laški, češ: ti si Italijan in bi moral znati italijanski; molčiš le zaradi tega, ker nočeš sodniku povedati resnice! Stalnega, uradno določenega tolmača ni, in Slovenec pomagaj si, kakor moreš in hočeš; prvo pa je, da plačaš!

Simon Rutar: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Ljubljana, 1899. 54-81.

Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis.

Zemljepisni del

(...)

3. Prebivalci

Jezikovna meja beneških Slovencev se začenja na južni strani Ibane in gre ob potočiču mimo Čente skoro naravnost proti gori Subit 344 m. Potem se drži vozne ceste na Staro goro do C. Muldiaria, tu pa se obrne po hrbtu čez Prešenjski hrib doli do izliva Arbeča v Nadižo. Od nadiškega mosta se vleče po nasprotnem robu gori čez Volovjak okoli Bundiča (Costapararia) na Mladasjena, od tod pa nad Kanaličem (pri mlinu Foran) proti Sv. Lovrencu in po robu navzdol na Pikat (261 m), kakor drži občinska meja med Torjanom in Fojdo. Od Pikata gre nekoliko proti severozahodu pod vasmi Vile (Costalunga) in Podklap proti Poljani, ter dalje ob fojdsko-ahtenski občinski meji do pod Porčinj. Tu se obrne na Čelo (713 m) in drži naravnost proti severozahodu okoli občine Malina in okoli vasi Gorenja Čarneja (pri mlinu na Lanji) na Čaban (476 m), Cukon (536 m) in na Plajul. Od tod se spusti doli v dolino h Karnahti in gre nekoliko časa ob tej reki navzdol, da obkoli romandolske hiše in pride po sredi Sedigle mimo Patukov in Lukina do Tera nad Menotom. Tu se obrne naravnost proti zahodu nad Šumajami, ob potoku pod Smardečo in dalje ob občinski meji med Čežerjo in Gorjani ter čez Čampon (764 m) zopet nazaj k Cmoru (Zimor). Ob tem potoku gre navzgor do Kraškega potoka pod zaselki Ovše in Podkras ter Bratini (Frattini), da pride na Kvarnan in sledi potem občinski meji brdsko-huminski do Čamponovega pogorja in po njem do Laneža. Od tod sledi narodnostna meja okrajni čez Muščevo sedlo do Kadina. Tu se začne rezijanska meja, ki vodi na Lavro, čez Rezijo na Stavlico, potem onstran hrbta globoko doli v potok Močila blizu Rakolane, a kmalu zopet nazaj gori na glavni hrbet čez Kosmač, Jutrnico in Sart na Kanin.

Če pregledamo to sedanjo jezikovno črto, spoznamo koj, da se ona vedno bolj nazaj proti goram pomika. Gotovo je namreč, da so nekdaj v Možnici, Nemah, Ahtnu, Fojdi itd. slovenski govorili. Marino Sanuto piše v svojem »Itinerario per la Terraferma Veneziana nel 1483« (Padova 1847, str. 139): »Et fuori di la porta di Cividal è una aqua ciamata el Rosimian va nel Nadixon, la qual, ut dicitur, parte la Italia da la Schiavonia; ergo in fin la fin de l'Italia sono stado.« (Zunaj čedadskih vrat [tj. sedanja »porta Garibaldi«] je neka voda, Rožman imenovana, izliva se v Nadižo, katera voda deli, kakor se reče, Italijo od Slovenije; torej sem bil prav na koncu Italije). Tu omenjena voda nastane iz torjanske Bistrice in Gušperškega potoka, teče mimo cerkve sv. Ivana, kjer je bil nekdaj tudi krstni kamen, bržkone za čedadske Slovence, in deli bročansko predmestje od notranjega mesta. Pesnik Trinko trdi, da se pozna v gorenjem delu Št. Jurja še prav dobro slovenski tip.

Na Czörnigovi etnografični karti (l. 1855) je Čežerje še kot slovenska vas zaznamovana (Tarlan ne več), ravno tako Čarneja, Kanalič in Prapotno, (a na avstrijski strani Dolenje in Rutarji). Od prve je sedaj samo še severni del slovenski, »polovica, nekaj več.« Dolenja Čarneja se je že pred leti pofurlanila, a vendar se prebivalcem še sedaj pozna, da niso prvotni Furlani, ker besede močno zategujejo in pri izgovarjanju pojejo. Prapotno so pofurlanile laške pridige po l. 1866 (isto velja tudi o Dolenjem in Rutarjih).

V političnem obziru spadajo beneški Slovenci pod pet okrajev, ali prav za prav le pod štiri, ker v Št. Petru ni nič več okrajnih uradov, kakor so bili pod avstrijsko vlado, ampak so vse prenesli v Čedad.

Vsak okraj se deli na občine (»comune«), katere vodi občinski svet (»consiglio comunale«) pod predsedstvom župana (»sindaco«) in s pomočjo mirovnega sodnika (»giudice conciliatore«). Občinski svet upravlja občinsko premoženje, skrbi za nje blagostanje, a župan poroča kraljevim uradom. Kadar je občina prisiljena, si najme uradno usposobljenega in od vlade potrjenega tajnika (»secretario«), ki uraduje izključno v italijanskem jeziku.

Šenpeterski okraj šteje osem čisto slovenskih občin:

Št. Peter z vasmi in podobčinami Studenec ali Sarženta, Bečja, Bjarč, Pontjak ali Petjak, Lipa (Tiglio), Barnasin gorenji in dolenji, Polje (Puoje), Kosta, Mečana, Tarpeč, Koreda, Klinjé (Clenia), Ažla, Pri mostu, Barnas gorenji in dolenji, Navkula in Bundič.

Št. Lenart (Sv. Ljenart) ali Podutana: Mjersa dolenja in gorenja, Škrutovo, Ošnje, Hrastovlje, Hlasta, Groblja, Poštak, Črnica, Dolenjane, Kozica (Kosca), Stara gora, Jajnik (Jagnjed?), Utana (Altana), Selica (Sevce), Jesenje, Pičič Ušivica, Ježica (Ješića), Kravar in Češnje.

Srednje, Podsrednje, Trbilj (Tarbí) spodnji in gorenji, Črnetič, Preserje, Vrh (Varh), Melina, Klinac, Gnjidovica, Polica, Podgora, Oblica, Zaligoj, Ravne in Duge.

Grmek (Garmak) veliki in mali, Platac, Kanalac, Lesa, Hlodiči, Brdo (Bardo) gorenje in dolenje, Selice, Topolovo (Tapoluove), Zverinac, Slapovik, Rbida (Arbida), Hostne, Podlaka, Lombaj, Rukin ali Zaločila in Malinsko.

Dreka gorenja in dolenja, Laze, Brnki ali Brnjak, Kras, Ovšje brdo ali Očnebrdo (Oznebrida), Trušnje, Peternel, Obranke, Pacuh, Debenje (Obenetto), Zavrt, Skale, Prapotnica (Praponca), Klobučarji, Breg, Kraj, Coder (Cuoder) in Trinki.[20]

Sovodnja, Blažin, Brdica gorenja in dolenja, Trčmun, Gabrovica, Čeplešišča, Polava, Jelina, Duš, Mašeri (Masseris), Pečnjé, Strmica, Brdica gorenja in dolenja, Atovíca, Čabaj, Lozac in Matajor.

Ronac (Rodda, Rodna?), Tončič, Butara, Osijak, Klavora, Vodnjak, Bižont, Domeniž, Zejac, Skubin, Brišča, Malin, Bročana, Podbonesec, Lindar, Log, Marsin dolenji (Juretič, Počera), Marsin gorenji (Brdo, Jereb, Medved, Obala), Perovica in Štupica.

Tarčet, Landar ali Spaše, Kras, Bjača, Španjut, Puler, Vrh (Špignon). Ofjan (Pegliano), Kolesa, Kocjančiči, Laze, Ščigla, Podvarišče, Špehonja, Arbeč, Zapotok, Gorenja vas, Kal (Calla) in Črni vrh.

V tarčetskem okraju so tri slovenske občine:

Platišča (Plastišča), Prosnid (Prossenicco), Brezje, Srednjebrdo, Tipana (Tajpana): Kosi, Novaki, Berovi in Vočaci; Viskorša (Skorša) gorenja in dolenja, Karnahta, Javor, Debelež.

Brdo (Bardo), Mihoti; Ter (Predelež), Podbrdo (Cesariis), Mevkiči, Njivice; Muzac; Bela, Šimci; Zavrh (Villanuova): Dolina, Zajama in Funti.

Čižerja ali Čezerije ima sledeča slovenska sela:

Osijunt (Usiunt), Sedigla gorenja ali Cedila (Zatrepi), Štela ali Štele, Borjanci, Mala Mežerija in Smardeča ali Smardenća.

Mešana občina v tarčetskem okraju je pa: Neme ali Nieme s slovenskimi seli: Romandol, Vizont (Bezont), Tamar; Krnice (Karnice, Montediprato); Čarneja gorenja, Podbreg, Dobje.

V čedadskem okraju so mešane občine:

Ahtan: Malina, Šalandi, Kanceljeri; Subit; Porčinj in Podrata.

Fojda (Bukovje) s slovenskimi seli: Podklap, Juretiči, Gradiškuta, Na ravne (Costapiana), Grmusce ali Grmešica (Stremiz); Čanebla ali Čjanebola; Podcerkev, Pedroza in Vile (Costalunga).

Torjan (Torreano) s slovenskimi seli: Derijan (Reant) in Mažerole.

Prapotno s slovenskimi seli: Ibana, Britof, Brišče, Budigoj, Košoni; Fradél ali Frdjél, Srednje, Sélica; Tejé ali Tijé, Čela, Skvarča, Trčmun; Pripotišče, Sv. trije kralji, Podrskjé (Pozesco), Šubici, Bordoni, Salamanti, Podklanec; Oborče, Markolíni, Kodermaci, Brda in Kovačevica.

V huminskem okraju je mešana občina Gorjani (Montenars) s slovenskimi seli: Breg (Brjeh), Škarbani (Sgarban); Flipan ali Feplan, Fepljan (po izgovoru avstrijskih Slovencev): Bratini, Ovše (Cretto) in Podkras (Socretto).

V možniškem okraju je čisto slovenska občina Rezija.

(…)

Koliko Slovencev se nahaja po mešanih županijah, to je kaj teško določiti, ker italijanska »anagrafe« ne pozna razlike po jeziku. Že med slovenskimi občinami živi mnogo Italijanov, npr. v ženskem izobraževališču v Št. Petru, učitelji, učiteljice, občinski tajniki in vsa legija finančne straže. O prapotskej županiji pač vemo, da živi v njej do 1800 Slovencev, ne gledé na one stare ljudi, ki še znajo slovenski. Ranjki Štefan Kocjančič je računal, da živi v nemski in ahtenski fari 3/4, v tarčetski 2/3, v fojdski in kampeljski pa 1/2 Slovencev. Toda te številke se nanašajo na l. 1850 in že davno niso več resnične. Gospod Trinko računa, da živi še kakih 9000 Slovencev po vseh mešanih občinah in trdi, da se njih število ne krči, ampak po naravnem potu še množi. (Slov. přehled, 1899, str. 226).

Simon Rutar: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Ljubljana, 1899. 54-81.

Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis.

Zemljepisni del.

1. Prirodoznanski opis.

Ime »Beneška Slovenija« je primeroma še novo v našem slovstvu, ker je nahajamo v stalni rabi še le od l. 1848 sem. In temu se ni čuditi, saj pred oseminštiridesetim letom se ni nikjer govorilo o narodnostnih skupinah, nego samo o političnih in državnih mejah. Francoska okupacija je trajala premalo časa, da bi bila mogla ukoreniniti, kamoli razuneti idejo narodnosti in razbistriti pojem o slovanski celokupnosti, o krvnem sorodstvu beneških Slovencev z ogromnim slovanskim plemenom. V italijanskih spisih in knjigah je pa zelo star in čisto navaden izraz Schiavonia Veneta, ki se je rabil uradno in med ljudstvom še do najnovejšega časa. Še le odkar so Italijani združeni v jedno državo, in odkar mrzijo na Slovence, češ da so ti napoti razširjenju njih političnih mej, še le od tedaj se ogibljejo nalašč tega imena. Mesto njega se je razširilo v zadnjih dveh desetletjih še imenitnejše in bolj zveneče ime »Italijanska Slavija — Slavia Italiana«, katero je vpeljal v italijansko literaturo rodoljubni advokat dr. Karol Podreka v Čedadu, a s tem si je nakopal le sovraštvo svojih sodržavljanov, češ da stvarja novo prašanje, katerih ima Italija baje že tako zadosti.

Ozemlje beneških Slovencev se nahaja v severovzhodnem kotu italijanske pokrajine Videm (Udine) in se vleče ob avstrijski meji od goriških Brd, pa do sivega Kanina. Približna meja tega jezikovnega predela proti furlanskemu življu so jugozahodni obronki čedadskega predgorja, Tilment, Bela ter razvodno gorovje med Rezijo in Rekolano. (Natančnejše opišemo narodnostno mejo pri oddelku o prebivalcih). Tako omejeni prostor meri okoli 415 km2 in na njem biva sedaj okoli 35.000 Slovencev. (Po uradnem poročilu l. 1883 jih je bilo 36.646).[1] Tega števila ne smemo nikakor previsoko jemati, ker se slovenske meje vedno bolj krčijo. Pomisliti je treba tudi, da je ves severni del, vsaj jedna tretjina skupnega površja, zelo gorat in prav redko naseljen. V Reziji sami (112 km2) pride le 35—36 ljudi na vsak kvadratni kilometer. V šenpeterskem in čedajskem okraju lahko računamo kakih 23.000 Slovencev, po drugih dveh okrajih (v tarčetskem in huminskem) jih bo kakih 6000 in v Reziji jih pa tudi ni več kot 4000, torej vsega vkup k večjemu 33.000, ali 77—80 na vsak km2.

(...)

Simon Rutar: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Ljubljana, 1899. 3-4.