Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Prirodoznanski, statistični in kulturni opis.

Prebivalci po veri in narodnosti.

(...)

Na Goriškem se srečujeta dve veliki narodni plemeni, t. j. slovansko in romansko. Slovanstvo doseže tu svojo najskrajnejšo mejo proti jugozahodu, in tako tudi romanstvo svojo najseverozahodnejšo mejo. V prejšnjih časih, zlasti pod goriškimi grofi, naselilo se je bilo tudi mnogo Nemcev na Goriškem. Ti so pa s časom izginili v drugih dveh narodnostih, dokler se ni v novejšem času zopet nekaj nemških družin naselilo, zlasti v glavnem mestu.

Meja med Slovenci in Italijani je skoro ista, kakor med brdjem in nižino, in po večjem lahko rečemo, da dela železnica iz Nabrežine v Kormin to mejo. Natančnejše določuje narodnostno mejo sledeča črta: od Št. Ivana proti. severu potok Lokavec, potem občinska meja med Vermeglianom in Doberdobom, dalje okrajna meja med Gradiščem in Tržičem do vrha Št. Mihela in odtodi naravnost do Soče, pa tako, da so Boškini, ki spadajo pod Gradišče, še Slovenci. Od izliva Vipave gre narodnostna meja do železniškega mosta pri Podgori in potem nad vasema Ločnik in Moša do okrajne mejo ob Verši, pa tako, da ostane severni del ločniške občine (t. j. Gradiškuta in Trebež) še slovenski. Zahodno od Verše in Oblinoa je občinska moja italijanskih krajev Kormin, Bračan in Rutarji tudi narodnostna meja. V Jenkovem govore še slovenski, pri sv. Heleni pa že furlanski. Tudi vas Dolenje je deloma že furlanska, a Lonže in Hrvacija sta ohranili še slovensko govorico.

Okoli in okoli od Slovencev obdano je mesto Gorica z mešanim prebivalstvom. V obmestji, zlasti na Starigori in v Baronišči (Rosenthal), bivajo skoro sami Slovenci in tudi po predmestjih so se mnogo naselili. V mestu samem je razen mnogo uradniških in delavskih družin skoro vse služabništvo slovenske narodnosti. Tako biva v mestu in obmestji gotovo okoli 6000 Slovencev (po zadnji štetvi le 3411). Na drugi strani je pa v Gorici tudi nekaj Nemcev naseljenih, vseh vkup baje 2145.

Pri zadnji štetvi se niso ozirali na narodnost, zato nemarno natančnih podatkov, koliko prebivalcev spada k jedni, a koliko k drugi narodnosti. Ali z ozirom na številjenje od 1. 1857,(ko je bilo med 196.276 prebivalci 130.748 Slovencev), moremo preračunati, da biva sedaj na Goriškem 146.000 Slovencev in 73.500 Italijanov (ter 2000 Nemcev). V odstotkih izraženo imamo na Goriškem 69% Slovencev, 30% Italijanov in l% Nemcev. Glede na zgoraj opisano narodnostno mejo zasedajo Slovenci 2385 km2 , a Italijani 568 km2 , t. j. dobro petino vsega površja.

Med romanskim delom goriškega prebivalstva moramo razločevati prave Italijane in Furlane (Frijulane). Pravi Italijani žive po večjih mestih ter skupno v Tržiški .okolici (takoimenovani Bizjaki), dalje v občinah Morosini, Belvedere in Grado. Vsi ti kraji so spadali nekdaj pod Benečane. Furlani pa žive po ostalem delu furlanske nižine (kakor tudi, v provinciji Videm na Beneškem). Leta 1857. so bili našteli 47.841 Furlanov in 15.134 Italijanov. Razlika med njimi ni toliko jezikovna, kakor zgodovinska.

Po narodnosti ravna se tudi ljudski značaj. Prebivalci goratih krajev so bolj počasni, zamišljeni, resni, potrpežljivi in vztrajni. Prebivalci nižine so pa bolj vzbujeni, bolj živi in spretni, pa tudi bolj razdražljivi in spremenljivi. Sploh pa je goriško ljudstvo srednje, zdrave in krepke rasti (le blizu morja je bolj slabotno). Ono je delavno, ljubi svojo domovino in zločini so med njim primeroma redki. Povsod se opazuje navdušenje za napredek in za povzdigo blagostanja.

Simon Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, 1892. 59-62.

Ethnographie der oesterreichischen Monarchie. I. Band.

B.
Allgemeine Etnographie

(...)

Volkertafel der österreichischen Monarchie.
(približno razdeljeni po popisu leta 1851 )

(...)

B. Slaven

(...)

b) Sud-Slaven

I. Slovenen

(...)

6. Slovenen in Istrien und der Poik (Berkiner, Savriner, Poiker) 38.878

(...)

II. Kroatisch-serbischer Stamm

a) Kroaten

(...)

4. (Serbo-)Kroaten in Istrien und auf den quarnerischen Inseln 88.343

(...)

b) Serben

(...)

4. Istrische Serben (Morlaken) 44.160

(...)

C. Romanen

I. West-Romanen oder Walscher Stamm

Italianer, und zwar:

(...)

in Istrien und dem Kustendlande 85.778

(...)

II. Ost-Romanen oder Romanen (Rumuni, Moldauer und Walachen)

(...)

6. Romanen in Istrien 2795

(...)

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. 74 – 80.

Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band.

B.
Allgemeine Etnographie.

(...)

II. Die slavischen Sprachgranzen in der Monarchie

(...)

B.) Sud-Slaven.

(...)

21.-23.) Die slovenisch-serbische, slovenisch-serbokroatische und slovenisch-slovenokroatische Sprachgranze

21.) V Istri deli Dragonja s Grisonov do izvirov bivališča slovenskih Šavrinov od slovensko-srbohrvaških mešanih območij, ki so proti jugu razširjena do vrat krajev Buje, Završje, Portole in Sovinjak, tako da se samo tam začne območje istrskih Srbov in pogosto vijugasta črta iz Savudrije do Grožnjana in Giotti za Žnjidarići nedaleč od Sovinjaka oblikuje slovensko-srbsko jezikovno mejo.

22.) Pri Sovinjaku se začne slovensko-srbohrvaška meja, do Ogrina stalno proti severu, prej omenjenega mešanega območja, potem, se vleče proti vzhodu do Rakitovca, ki ločuje popolnoma slovenske od srbohrvaških Fućkov, pred kratkim severneje obravnavanih Šavrinov od srbohrvaških Čičev, potem od Skadančine proti vzhodu do pod Podgradom v skoraj ravni črti, in omeji slovenske Brkine proti Čičem. Pri Podgradu se nedavno začne slovensko-srbohrvaško mešano območje, katere južna meja proti srbohrvaškim Liburnom zavije okoli Berda, Lipe in Suška in se potem zaključi na ločnici med Istro in Kransko.

(...)

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. 55.

Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band.

Vorrede.

(...)

V nobenem drugem delu monarhije nimamo glede na delež obsega tako veliko ostankov različnih narodnosti in nians te iste, celo več kot po jeziku, bomo to videli po obleki in navadah, kot na majhnem polotoku Istra, dežele, kjer je najzgodnejša civilizacija v našem delu sveta (Pola je z Adrio najstarejša poznana naselbina v tem samem) prišla v naš čas z najnižjim stanjem civilizacije znotraj kraljestva na roki. Toda ne samo trinajst etnografskih nians, ki bi jih podpisani tukaj lahko določil – Italijani (neposredni potomci rimskih naseljencev in Benečanov), Romuni Romanen (Wallachen), Albanci, Slovenci (Šavrini, Beržani in Brkini Savriner, Berschaner und Verchiner), Hrvati (prebivalci gora, obale in otokov, Bezjaki in Fućki Beziaken und Fucky), Srbi (Uskoki, Vlahi in Črnogorci Uskoken. Morlaken und Montenegriner) in nedoumljivi Čiči – so tisti, ki povzročijo zadrego pri etnografski predstavitvi, ampak posebej stopitve različnih delov tesno povezanih med seboj, celo protislovna plemena, ki nimajo pisnega jezika in govorijo narečje iz različnih težko razpletljivih sestavin, zato je pogosto težko nekaterim izobraženim ljudem teh plemen določiti kateri knjižni jezik pride bližje njihovemu narečju. Srečamo ne samo pohrvatene, tudi posrbljene Slovence in poslovenjene Hrvate, ampak tudi pohrvatene Vlahe Walachen, dalje poitalijančene Hrvate, ki so deloma celo pozabili svoj materni jezik (na zahodni obali), potem pohrvatene Italijane, kjer je tudi isti primer (v notranjosti), končno mešani ljudje, katerih noša je italijanska, navade slovanske, jezik mešanica srbskih in italijanskih besed. Tu je bilo potrebno najti moža, ki zna eno govorjenih narečij v Istri, ki je obiskal različne kraje polotoka in jih moral razplesti s pazljivo preiskavo etnografsko-jezikovnih mešanic teh skupin.

(...)

Czoernig.

Karl Freiherrn v. Czoernig: Ethnographie der öesterreichischen Monarchie. I. Band. Wien. 1857. VIII, IX.

Porta Orientale. Anno I. 1857.

L'Istria geografica

(...)

Popolazione.

(...)

… celotno prebivalstvo zemljepisne Istre, vštet Trst, šteje okrog 290.000 duš, in je tako razdeljeno. Rod latinsko-italijanski, ki z več ali manj razlike govori beneško narečje in živi v glavnem na obali in na večjih deželah notranjosti, kjerkoli se osredinja civilizacija, 160.000 na okoli.

Se ji pridajo okrog 15.000 Slovencev Mirne, ki se oblačijo in govorijo italijansko, in 3000 Romunov Rumeni ali Vlahov Valacchi doline Raše, ki hranijo še vedno v svojih družinah romansko govorico. Daco-Romani, dve stoletji prej razpršeni še vzdolž Vena, ne enega sledova njihove izvira ne hranijo.

Slovanskega rodu, živijo na podeželju in gorati del, 112.000 na okoli. Se grejo deliti na dve družini: slovensko in srbsko. Prvi razširjeni po pokrajini zgornje Istre do Mirne se razlikujejo po narečju, širokih, kratkih in nezavezanih hlačnicah, ter po čevljih. Drugi razširjeni po spodnji Istri se poznajo po dolgih in tesnih hlačnicah ter sandalih. Malo prebivalcev vasi Peroj, šteti Grki, pripadajo srbski družini po rodu in govorici, in samo po veri pripadajo vzhodni cerkvi.

Prof. Antonio Coiz

Prevod po C. Combi: Porta Orientale, Koper, 1890. 13.

Porta Orientale. Anno III. 1859.

Cenni etnografici sull'Istria

(...)

V Istri je 160.000 Italijanov, 112.000 Slovanov in 3.000 Romanov.

(…)

Glede Slovanov razlika ni samo v narečjih. Oni, drugačni od Slovanov v sosednjih deželah, so tudi med sabo. Gornja Istra postavljena na mejah Vena, Učke Monte Maggiore in Caldera, ni naseljena vsa z Slovani, ki naj bi zgledali takšni po izvoru in, ki naj bi bili sorodni. Slovani na Krasu Devina in Trsta so malo podobni tistim iz Krasa Pivke Carso di S. Petro,

S. Pietro, ker se je prvotno, pred 1918, Pivka imenoval Šempeter

in večja je razlika med temi in drugimi na Krasu Rašpora, kot tudi med slednjimi in prebivalci skrajnega grebena Julijskih Alp, ki gre v Kvarner. Slovensko je narečje prvih dveh plemen, povečini srbsko serblico je tisto tretjega, z ostanki romanskega jezika lingua romanica; in mešano srbsko in slovensko drugo zadnjega plemena. Vrh tega, način oblačenja, različen, da tudi pade v oči razlika. Kraševci Devina in Trsta se razlikujejo po klobuku, katerega okrajec ni prekomerno širok, valjastega vrha, podobnega tistemu prebivalcev Kranske, po suknjiču na škrice iz platna ali sukna, po hlačnicah do kolen, pogosto iz pelle di dante, po nogavicah večinoma barve bleu in po čevljih kvadrataste konice. Tisti s Pivke že oblačijo surovo sukno kostanjeve barve, imenovan griso, ki je lasten Slovanom dežele; nosijo suknjič brez škric, in visoke škorne tako, da obujejo cela meča. Kratke hlačnice in suknjič so iz enakega griso, in pokrivalo glave se precej razlikuje. Slovani Krasa pri Rašporu imajo na glavi ali čepico iz klobučevine ali klobuk zelo širokega okrajca, z trakom iz žameta okrog ovoja; nosijo površnik ali plašč kot se želi reči, iz kostanjevega griso, brez rokavov, in spodaj drug plašč istega sukna toda z rokavi in dalši; hlačnice so iz belega griso tesni po celi nogi; nogavica se da čez zadnji rob hlačnic in pripne na določne kavelčke; na nogah ne več čevel ampak sandal. Tudi ovratniki, s posebno skrbjo obrobljeni, so posebnost teh prebivalcev. Sosednji Slovani tako z Istre kot drugih dežel jih kličejo Čiči, s zaničevalnim izrazom, ampak to kaže, kot bomo videli, na njihov neslovanski izvor, ampak romanski. Slovani pri Učki si pokrijejo glavo s čepico iz klobučevine; imajo plašč na vrhu bolj postavljen na boke, in z bolj okroglimi škricami; nogavice obrobljene s plavo; čevle in ne sandale; preostalo kot Čiči. Bolj dol ista obleka s plaščem, ampak spodaj telovnik in zapestniki in našivi in ovratnikom, sinje barve. Uporabljati griso in tega ali kostanjevega ali belega in ga nositi s suknjičem ali plaščem, so pomembne šege sodeč po različnosti rodov. Griso je namreč posebej od Slovanov Istre; bele hlačnice so običajne pri srbskih plemenih in pri tistih, ki so se zmešale z njimi; tako namesto suknjiča Srbi uporabljajo suknjo; sandal na koncu Slovenci sovražijo in je gotova sled srbskega rodu. Če gremo potem upoštevat poteze obraza, držo osebe, bomo videli ostale razlike, vidne tudi nevajenemu očesu. Slovenska vrsta se kaže dobro med Slovani Devina in Trsta, ampak ne bolj izrazita in bolj trdna fizionomija, bolj možato in bolj sproščeno gibanje.. Enake slovenske lastnosti tudi med Slovani Pivke, ampak bolj močne postave, strogih obrazov, hoja precej težka. - Toda najbolj značilne poteze imajo tako imenovani Čiči. Med njimi ni več slovanske vrste, ampak resnično romanska; črna polt, živih kreten, pogumnega in vročega duha, odprtega uma in pripravljen, zaupljivega in vedrega vedenja. Bolj spodaj, na zadnji vzhodni meji, vrste se pomešajo, in sedaj vidiš romanske lastnosti, sedaj slovensko-srbske z meje Kranske, sedaj srbsko-ilirske z liburnijskih otokov: sorodni tej zadnji med sabo zaradi določene trdne oglatosti potez. – Na vznožju Krasa imajo stan druga plemena Slovanov. Najbolj številna, ki pride na 29.000, se razprostira na podeželju med Dragonjo in Trstom. Druga, ki šteje 6000, ima stan pri Buzetu, to je v zgornji dolini Mirne; in še ena tretja, okrog 5000, kaj čez, na deželi, ki tone med Učko in hribom Caldera, in ki se čez Rašo spusti v Kvarner. Slovani prve od teh plemen, imenovani Šavrini, mogoče zato, ker njihov rod je z Save, se kažejo kot najstarejši v deželi, po noši ne več povsem izvirne njenemu narodu in po pokvarjenem jeziku, mešana z italijanskimi glasovi in izrazi. Vrsta je povsem slovenska in kaže na rodovno sorodnost z Slovani Furlanije. Imeli so običaj malo nazaj tej Šavrini spustiti na rame zelo dolge lase in nositi na glavi klobuk zelo širokega okrajca; zdaj čepico iz sukna ali kapo iz krzna lisice z določeno bedasto nošo s perjem; telovnik, široke hlačnice, ne zavezane, do kolen; nogavice iz volne ali sukna, nikoli sandali, ampak čevlji z oblo konico. Pri našivih in ostalih okrasih ljubijo tribarvno belo, rdečo in zeleno.

Slovani Buzeščine ja govorijo slovensko, ampak najbolj ostudno med vsemi, posebej pri sklanjanju in spreganju, v pogovoru pri označevanju spola, in z oblikami, ki izražajo celo nasprotje smisla, ki ga želijo predati. Mešajo latinske in italijanske izraze, z naglasi romanskega zvoka. Med njimi se vidijo obrazi neobičajne lepote, ki so zelo podobne italijanskim. Glavo si pokrivajo s čepico s klobučevine ali s stožčasto kapo iz belega sukanca; uporabljajo telovnik iz kostanjevega griso, hlačnice zdaj dolge, zdaj kratke; tu zavezani tam ne, iz istega blaga. Bolj slovenski kot ne, prezirajo sandal; ampak gotovo, kot Čiči, v večjem delu neslovanskega izvora, imajo tudi oni zaničevalno ime, in sicer Fučki Fucki, ljudje, ki bežijo. Tretje pleme, ki se začne od Boljuna, razprostre se širše proti sredi do Pazina in se potegne na desni breg Raše, ima iste mešane lastnosti tiste, ki jo opazimo na zadnjem vzhodnem slemenu naših gora, z razliko, da proti morju, v tistem Labina, srbsko-ilirska vrsta serblico-illirico v Liburniji postane očitnejša. Šege, bolj ali manj izvirne, Jezik, bolj ali manj pokvarjen, in take izrazite razlike pogostokrat celo z vasi v vas, kažejo da ni vse to prebivalstvo slovanskega izvora, niti da je slovansko prišlo sem v istem času, ampak nasprotno v več presledkih, po malem tekom kakega stoletja. V vsakem primeru se grejo tej in tisti iz Buzeščine prištevati, za Šavrini, kot najstarejši Slovani naše dežele. Temu daje vero samo ime Bezjaki Besiachi, ki ga kasneje prispeli dajejo vsem trem tem plemenom, ono velja kot sprideno ljudstvo, ki slabo pozna svoj jezik.

Pravi prehod iz slovenskega rodu v srbskega se najde v deželi bolj južno od Buzeščine in bolj vzhodno od dežele pri Raši; neširok pas dežele, ki zaseda če tako rečemo sredo Istre. Tej Slovani zgledajo bolj srbski kot ne proti Tinjanu, Kringi, Žminu, Sv. Ivancu; mešani, pri Grdoselu, Kršikli, do Boruta, ne daleč od Boljuna. Štejejo okrog 9000, bolj krepki, bolj ponosni kot Bezjaki, in v govorici in ne manj obleki zelo podobni pravemu srbskemu rodu, ki biva po preostalem istrskem podeželju.

Ta istrski rod imenovan od Italijanov rod Vlahov Morlacchi (v številu dobrih 54.000) se razširi v spodnji Istri pod Mirno, zahodno od prej omenjenih plemen. K izvirnim navadam slovansko-srbske družine slavo-serblica, k obleki popolnoma narodni, k čisti govorici, se kaže ona ne stara, ampak nedavne priselitve. Številne delitve bi lahko naredili, s podrobnimi razlikami, ampak ker so te v celoti majhne, se ustavimo, zabeležimo samo, da vaščani Peroja, po nekom šteti za Grke po narodnosti, so Črnogorci vzhodne cerkve in kak ostanek osvojevalcev Uskokov se želi zabeležiti v krajih po Altura in Cavrana med Vodnjanom in Kvarnerjem.

Vlahi (ime, ki se nepravilno daje Italijanov, kolikor tudi Čičem, in skoraj vedno tistim, ki družijo slovensko osnovo z srbsko) se brž ločijo po moški zgradbi, surovih načinov ampak odkritih, po višji čepici iz klobučevine, iz nitk plave barve, ki krasijo tesne hlačnice iz belega grigio. Uporabo dveh suken in sandalov zgleda, da so ga pobrali od njih tista plemena, katerih noše se že dotikajo.

Glede Slovanov, ostane nam še opozoriti na pleme poitalijančenih Slovencev, kateri v številu 15.000 na okoli živijo na deželi med Dragonjo in Mirno. Oni se oblačijo in govorijo italijansko, in njihova slovanščina je pomešana z italijanskimi besedami.

(…)

Videli smo kako so tu dva glavna rodova Slovanov, torej slovenski in srbski, prva gospoduje posebej v zgornji, srednji in nekaterih delih vzhodne Istre; druga po preostalem podeželju Istre: ta bolj številna, bolj izvirna, bolj nedavna in iz plemen, ki se malo razlikujejo; tista starejša, razdeljena, mešana, ni vsa slovanskega izvora. In opazimo take razlike sprva na Krasu Devina in Trsta, potem na tistem Pivke in še bolj na črti, ki iz slemen Vena se ravno dol steza do Kvarnerja. Vidimo potem mešanice slovenskih osnov skoraj osamljene in družene z drugimi romanskimi osnovami na visokem Krasu Rašpora, ampak ki so se razvile širše v sredi polotoka. Slovenski rod se kaže, da se je povečini spustil iz hribov, srbska je prišla k nam z morja; ena in druga večkrat ter ena in druga skoraj tuji drugače Slovanom čez hribe in čez morje.

(...)

Prof. Carlo Combi

Prevod po C. Combi: Porta Orientale. Koper, 1890. 284-289.

Istrien. Historische, geographische un statistische Darstellung der istrischen Halbinsel nerst den quarnerischen Inseln.

2. Die Slaven

Istra je v resnici dežela Slovanov, zato ker 2/3 njenega prebivalstva so Slovani. Ampak ne pripadajo isti družini in ne govorijo istega narečja.

Domačini na polotoku so bili keltskega rodu, Istrijani, ki so zasedli obale in dali deželi ime, so bili Pelazgi. Kasnejši naseljenci, ki so jih Pelazgi zatrli in se mešali z njimi, so bili Latini. Oni so postopno asimilirali druge prebivalce, ki so med rimsko vlado, ki je trajala do 8. stoletja, skoraj vse, delno zaradi strahu, delno za prikupitev gospodarjem, bili Latini.

Na obeh straneh Učke med Kvarnerskim zalivom in reko Raša je bivša rimska meja, to je območje, ki so ga starejši z otoki Kvarnerja in območjem mesta Zadar imenovali Liburnija, kjer je nekoč bivalo eno pleme, ki je bilo od obalnih prebivalcev preostale Istre precej drugačno. Če so Liburnijci izvirno Slovani ali sorodniki keltsko-ilirskih Japodov, je težko vprašanje za rešiti. Gotovo je, da ta različna ljudstva, če ne prej, vsaj s premiki v nedavnih časih, so bila asimilirana, in morajo biti šteta med slovanske rodove; čeprav je težko določiti, če njihova noša velja za sosednja plemena notranjosti Istre, ali njihov govor, da bi jih imeli za liburnijske Slovane. Čeprav so surovo ljudstvo, bo lažje posvojiti drug govor kot drugo nošo, ki je običajno odvisna od narave podnebja, čeprav nam ona ponuja na polotoku nasprotne primere.

Po 8. stoletju, novi naseljenci v notranjost dežele navzdol: nemški plemiči in slovanski kmetje. Prvi so bili osamljeni in brez dovolj moči, ker so se razlikovali so dali postopno pot vplivom večine. Razen beneških naseljencev, ki so delno zapustili dežele, ali se pridružili novi narodnosti.

Slovanski kmetje, z stalno novimi naseljenci s strani vlade okrepljeni, omejeno na podeželje, so zajeli ljudi italijanskega izvora in jezika med njimi. Še danes, tisoč let po njihovi prvi selitvi, jih najdemo razdeljene na različne družine.

Med Dragonjo in reko Mirno v okraju Buje živijo Slovani z italijansko nošo in nekaterimi italijanskimi navadami, tako na začetku dvomimo, ali so poslovanjeni Italijani, ali pravi Slovani, ki so se postopoma poitalijančili. Čeprav tej so mogoče najstarejši Slovani Istre.

Za temi so, glede na starost, Šavrini med reko Dragonjo in gorami Vena, v okrajih Piran, Koper in mestu Trst, pravi Slovani po jeziku in noši. Njihovo ime, Šavrini, najbrž izhaja iz Save, ampak to se ne sklada z izjemo nedavno držane rdeče, bele in zelene barve res in vrvic, ostanek bivšega madžarskega podrejanja, mogoče.

Drugi, tudi starega rodu, in mogoče sorodni tem zadnjim, so prebivalci območja ob zgornji Mirni, v okraju Buzet.

Zelo starega izvora morajo biti tudi slovanski prebivalci okraja Labin, med Rašo in Kvarnerjem, ki so zgleda pripadali liburnijskemu plemenu.

Z novejših časov so prebivalci med Mirno in Lemom, ter slednjim in Rašo, Vlahi in Uskoki (Morlachen und Uskoken), prišli iz Dalmacije, Črne Gore, Hercegovine in hrvaškega Primorja, in vsi, čeprav različnega izvora pripadajo eni družini.

Izvirno latinskega rodu v okraju Podgrad so sedaj postali precej slovanski, in kmalu bodo prebivalci vasi, ki morajo hraniti jezik po Vlasih (Wallachen).

Vsi ti razni slovanski rodovi ohranjajo značaj skupnega izvora v jeziku, noši in navadah, ampak spet najdemo z okraja v okraj, pogosto iz kraja v kraj tako velike razlike, da bi lahko bili razdeljeni, na različna obdobja in na različne dežele, ki so držale priseljene slovanske rodove, ker živijo ločeni eni od drugih, vsaka skupnost ohranja svoje običaje in navade, svoj govor.
Slovanska plemena se niso stopila med seboj, poročajo se samo po mestih ali vaseh in tako ohranjajo značilne navade in družinsko običajnost.

(...)

7. Sprache

Ker je Istra slovanska dežela, je torej jezik večine prebivalstva slovanski, toda različnih narečij. Šteje se, da samo 3/10 prebivalstva govori italijansko, in navadno samo v mestih in vzdolž obale. Ljudje govorijo, posebej v bližini mest in zahodne obale, pogosto oba jezika, italijanskega in slovanskega.

Učeni Dobrowsky je delil veliko ljudstvo Slovanov na dve glavni veji, katere ena pripada severu in zahodu, druga jugu in vzhodu. K prvim šteje Ruse, Poljake, Lužiške Srbe, Čehe, Sležijce in Moravce, k drugim Hrvate, Srbe, Slovence, Dalmatince, Črnogorce in Bolgare.

V jezikovnem smislu se Slovani delijo na štiri glavna plemena: prvo vidi Ruse; drugo Poljake in Sležijce: tretje Čehe, Moravce in Slovake; četrto južne Slovane, t.j. Hrvate, Srbe, Slovence, Dalmatince, Črnogorce in Bolgare. V Istri je zdaj krasna mešanica te zadnje družine, in torej tudi njena različna narečja.

V vsakem okraju je položaj prebivalstva naslednji:

Okraj Koper. Prebivalstvo: 28.135 duš. Po narodnosti so 2/3 Slovani slovenskega jezika in rodu, 1/3 Italijani. Slednji so omejeni na mesti Koper in Milje. Vendar pa razume italijansko tudi en del slovanskega prebivalstva in ga govori.

Okraj Piran. Prebivalstvo:14.873 duš. Od teh so 12.930 Italijanov, ali poitalijančenih Slovanov, od katerih jih živi v glavnem mestu Piran 9033 duš in trgu Izola 3897. Preostanek okraja so Slovani, na tej strani reke Dragonje prebivajo tisti slovenskega narečja, čez njo ilirskega. Njihovo število znese 1942 duš.

Okraj Buje. Prebivalstvo: 14.297 duš, od katerih pripada ena tretjina italijanski, dve tretjini slovansko-ilirski narodnosti. Prvi živijo pretežno v mestih Umag, Buje in Novigrad.

Okraj Poreč. Prebivalstvo: 8400 duš. Prebivalci Poreča in Vrsarja, prvi z okrog 3000, drugi z 780 prebivalcev, pretežno italijanske, v vseh drugih krajih slovanske in to vlaške narodnosti.

Okraj Rovin. Prebivalstvo: 14.514 duš. Te so v Rovinu samem s preko 11.000 prebivalcev Italijanov, govorijo značilno narečje. Drugače so v okraju naseljeni Slovani, ki pripadajo družini Hrvato-Srbov (Croato-Serben).

Okraj Vodnjan. Prebivalstvo: 13.000 duš. Vključujejo 4300 Italijanov, ki prebivajo v mestu Vodnjan, ostali so Slovani in to vlaškega rodu.

Okraj Pula. Prebivalstvo: 6358 duš, od katerih večina slovanske in to srbske narodnosti. Samo v mestu Pula, potem po vaseh Galežana, Fažana in Šišan stanujejo Italijani. Prebivalci Peroja so, kot že omenjeno, črnogorskega rodu.
(kot že omenjeno, ker jih pod etnografijo posebej omenja v poglavju 6. Peroieser)

Okraj Labin. Prebivalstvo: čez 12.000 duš in to slovanske narodnosti. Prebivalci Labina in Plomina lahko so sprejeli italijanski jezik in običaje, toda govorijo tudi po slovansko. Prebivalci ostalih krajev so pravi Slovani po jeziku in običajih, toda govorijo dosti tudi italijansko.

Okraj Volosko. Prebivalstvo: 23.217 duš. Celotno prebivalstvo tega okraja je slovanske narodnosti; narečje, ki ga govorijo tukaj, je zelo podobno dalmatinsko-ilirskemu, ne tako hrvaško, katero je veliko bolj nerazumljivo prebivalcem tega območja, kot dalmatinsko. Obalni prebivalci okraja razumejo tudi večino italijanščine, saj se kot morjeplovci na plovbah in potovanjih naučijo tega jezika.

Okraj Podgrad. Prebivalcev tega okraja znese za 16.039 duš in se lahko ločijo v dve družini. Cel jugovzhodni del tega okraja naseljujejo Čiči (glej Tschitschen). Preostanek prebivalstva je kranskega rodu in je poznano pod imenom Brkini.
(glej Tschitschen, ker je pod etnografijo poglavje 3. die Tschitschen).

Okraj Buzet. Prebivalcev tukajšnjega prebivalstva znaša 14.026 duš. Ti so delno italijanskega, delno slovanskega rodu. Italijani živijo v mestu Buzet, nekatere družine stanujejo tudi v vaseh Roč, Draguč in Sovinjak. Ostanek prebivalstva je slovansko, in to slovenskega rodu.

Okraj Motovun. Prebivalstvo tega znaša 14.230 duš in je, z izjemo mest, v teh živijo Italijani, slovanskega rodu in to v južnem delu dalmatinsko-morlaškega in v vzhodnih krajih srbo-hrvaškega rodu.

Okraj Pazin. Skoraj celota, 23.570 duš, ki pripadajo temu okraju je slovanske narodnosti in govorijo eno narečje ilirsko-hrvaškega jezika s primesjo italijanskih izrazov. Nekaj družin v glavnih krajih nekaterih občin so italijanskega porekla in večinoma priseljeni iz beneške Karnije (venetianischen Carnien). Te družine, kot tudi izobraženi domačini govorijo skupaj z slovanskim tudi italijanski jezik, ki zaradi pogostega prometa z bivšimi beneškimi obalami, preko učenja v osnovnih šolah in posebej zaradi dejstva, da je sodni in uradni jezik italijanščina, zmeraj bolj razširjen. Občine v Gradini, Letaju, Sušnjevici in Grobniku ob vznožju Učke (Monte Maggiore), z prebivalstvom 960 duš, so naseljene z Vlasi (Wallachen) (glej romanische Colonie)
(4. Romanische Colonie je poglavje v etnografiji),
ki so se naselili tu kot kolonija in še vedno prisotni skupaj z slovanskim kot jezikom sporazumevanja, zraven romanskega, z mešanico tujih besed govorijo kot domač jezik.

Prevod po Istrien. Historische, geographische und statistische Darstellung der istrischen Halbinsel nerst den quarnerischen Inseln. Triest, 1863. 147-149, 154-157.